Univerza v Mariboru po besedah rektorja Zdravka Kačiča ne želi biti cokla, temveč pospeševalnik regijskega razvoja. Zato med drugim pospešeno vlaga v raziskovalno infrastrukturo, postaviti nameravajo tudi raziskovalni inštitut, ki bo nudil podporo gospodarstvu.
“Ne želimo biti cokla razvoja v Sloveniji, temveč aktivni soustvarjalci slovenske konkurenčnosti in zgodbe o uspehu. Kajti vemo, da imamo potencial. Okoli 20.000 ljudi se dnevno vozi v Avstrijo, kjer ustvarjajo dodano vrednost, medtem ko bi to lahko ustvarjali tudi pri nas,” je rektor dejal v pogovoru za STA.
Zaključujete prvi rektorski mandat in se potegujete za drugega. Kaj štejete za svoje največje dosežke v teh štirih letih?
Zadnji dve leti je zaznamoval covid-19 in eden od pomembnih dosežkov je bil, da smo na univerzi uspeli v kratkem času preiti na delo na daljavo, pri tem pa obdržati kakovost dela na ravni pred epidemijo. Imeli smo srečo, ker smo tik pred tem v okviru projekta HPC RIVR obnovili mrežno infrastrukturo, ki nam je to omogočila.
Ob tem smo pripravili novo strategijo univerze in izvedli ključne korake v procesu reakreditacije univerze. Za osrednje vodilo za naslednje desetletje smo si zastavili na raziskovalnem delu temelječe in na študenta osredinjeno poučevanje, predvsem pa se želimo še bolj uveljaviti kot raziskovalna univerza. Tako zdaj zaključujemo skupno skoraj 30 milijonov evrov vredne investicije v raziskovalno opremo v okviru projekta RIUM 1. V okviru projekta INNOVUM pa smo pripravili 22 projektov obnove in novogradenj, v kar so vključene praktično vse fakultete.
Začetek vašega mandata so zaznamovala domnevno sporna izplačila po avtorskih in podjemnih pogodbah v obdobju 2010 – 2016. Revizorji niso ugotovili kaznivih dejanj, so pa opozorili na določene pomanjkljivosti v poslovanju. Ste te odpravili?
Moram povedati, da so bile stvari v javnosti napačno interpretirane in zaradi teh neresnic oz. polresnic je bila univerzi povzročena velika škoda. Kljub temu smo zadevo temeljito preverili in nato v manj kot letu dni sprejeli vse ukrepe, ki jih je priporočila revizija. Obenem smo lani sprejeli dodatna merila, da bi preprečili morebitne nepravilnosti. Vso dokumentacijo smo predali organom pregona in računskemu sodišču in do sedaj nismo prejeli informacij, da bi kdo od teh ugotovil, da bi bilo dejansko kaj narobe.
V zadnjih letih ste na univerzi zagnali superračunalnik, izstrelili prvi slovenski nanosatelit v vesolje, načrtujete tudi raziskovalni inštitut na Smetanovi ulici. Čemu bo namenjen?
S Tehniško univerzo v Gradcu smo pripravili vlogo za odobritev projekta Teaming. V prvi fazi razpisa smo bili uspešni, dokumentacijo za drugo fazo bomo oddali septembra. Če bo projekt potrjen, bomo ustanovili center odličnosti, vrednost projekta pa bo okoli 30 milijonov evrov in med drugim predvideva tudi novogradnjo nasproti Tehniških fakultet.
Po trenutnih načrtih bo center odličnosti novi član Univerze v Mariboru, a bo povsem raziskovalno usmerjena. To bo torej raziskovalni inštitut, ki se bo ukvarjal s temeljnimi raziskavami, financiranimi predvsem z evropskimi sredstvi, pomemben del delovanja pa bo tudi podpora gospodarstvu. Da bi zajeli vsebine, ki naslavljajo dejanske potrebe gospodarstva, smo že ob pripravi projekta pritegnili k sodelovanju vrsto slovenskih podjetij. Vsebinsko smo osredotočeni na področje materialov in krožnega gospodarstva. Centra odličnosti, ki bi v načrtovani obliki deloval na teh področjih, v evropskem prostoru še ni.
Kaj menite o načinu podeljevanja koncesij in akreditacij zasebnim visokošolskim zavodom v zadnjih dveh letih? In ob tem na očitke, da javne univerze ne dajete na trg zaposljivega kadra?
Najprej bi veljalo ponovno ovrednotiti obstoječi sistem podeljevanja koncesij in ugotoviti, ali vsi koncesionarji dejansko izpolnjujejo predpisane pogoje. Žal pa se je zgodilo, da se je ob obstoječem sistemu, s katerim se ne ukvarjamo, podelilo dodatne koncesije. To ne zdrži presoj, ki bi jih morali predhodno narediti v zvezi s potrebnostjo takšnih programov.
Kar zadeva kritike zaposljivosti diplomantov javnih univerz, pa je treba jasno povedati, da je razlika med zaposlenostjo in zaposljivostjo. Generacija, ki jo vpisujemo, bo prišla na trg dela čez pet do sedem let. Če zdaj določamo število vpisnih mest za posamezen študijski program glede na število brezposelnih na tem področju, udarimo mimo. Potrebno je predvsem, da država dejansko izpolnjuje strateške razvojne dokumente, ki jih sprejema v parlamentu, in potem bomo tudi univerze vedele, kakšne bodo čez nekaj let potrebe na določenem področju.
Sicer pa na avstrijskem Štajerskem, ki je peta najrazvitejša regija v Evropi, precej intenzivno zaposlujejo diplomante naše univerze in nimajo pritožb nad njihovim znanjem. Težava mora torej biti nekje drugje.
Univerza se v zadnjem času aktivneje vključuje v razprave o dodeljevanju razvojnih sredstev. Kako še nameravate krepiti svoj glas?
Očitno je, da dosedanji način izvajanja kohezijske politike v Sloveniji ni ustrezen. Želimo si prodreti z razumevanjem, da je treba detektirati razvojne potenciale v lokalnih okoljih in jih potem tam tudi podpreti. Tako smo zasnovali koncept platforme INNOVUM s t.i. kolokacijskimi centri. To ne pomeni, da bo v vsaki vasi nekaj nastalo, ampak imamo določene centre, na primer Novo mesto je močno na področju industrije, Velenje in Krško v energetiki, Murska Sobota in Ptuj na prehrambenem področju. V teh centrih bi delali na uvajanju tehnoloških novosti in zaposlovali visoko tehnološki kader, ki bi s tem ostal v lokalnem okolju.
Kje še vidite pomembno vlogo Univerze v Mariboru v prihodnjih letih?
Evropa vedno bolj poudarja pomembnost gradnje skupnega evropskega visokošolskega prostora. Partnerji evropske univerzitetne pobude Athena ustanavljamo federacijo evropskih univerz, torej novo institucijo, ki bo ponujala študijske programe v angleškem jeziku in bo delovala globalno. Pri nas veliko govorimo o begu možganov, ki je velik problem, a morali bi govoriti tudi o pritoku možganov. ZDA in Avstralija zelo intenzivno delata na tem, saj se zavedata, da to pomeni veliko dodano vrednost za njihovo družbo.
Druga stvar, ki ji želimo dati poudarek, je vseživljenjsko učenje, kjer bi radi uvedli mikrodokazila in mikrokvalifikacije, kjer je znanje vrednoteno s točkami ECTS. Tako bi lahko v bistveno večji meri kot z rednimi študijskimi programi, ki so orientirani na prihodnost, naslavljali neposredne potrebe okolja oziroma gospodarstva.
Vir: Lokalec.si
