Letos obeležujemo t. i. „Cankarjevo leto“, ta zelo pomemben slovenski pisatelj je namreč umrl leta 1918. Zato je prav, da temu namenimo ustrezno pozornost in do Ivana Cankarja izkažemo ustrezno spoštovanje. V tem letu smo se tudi kot država, kot nacija, znašli pred prelomnimi dogodki. Imamo namreč “supervolilno” leto, najprej državne, nato lokalne volitve. In tako smo sedaj priče ogromnim obljubam, najprej na državni ravni, ko si bomo skozi poletje delno oddahnili in na to pozabili, pa bo podobno sledilo na lokalni ravni.
In, kaj lahko rečemo? Od obljub se ne da živeti. To vsi vemo, sprašujem pa se, kako to, da tega ne dojamejo politiki. Čemu nas imajo za neumne, ko to nismo? Jaz osebno bi celo predlagal, da se politike voli na podlagi tistega, kar so naredili, ne na podlagi tega, kar sami napovedujejo, da bodo naredili. Z nečem, kar še ne obstaja, je možno napetnajstiti zgolj nekritične, naivne in ponižne ljudi, zato se moramo v tem posebnem letu dejansko soočiti z znamenitim Cankarjevim, imenujmo ga citat, „za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni“. Priznajmo si, po letu 1910 še zmeraj zelo aktualna tema, kakor da vmes ne bi minilo 108 let. In se vprašajmo, ali nas imajo lastni politiki za hlapce? No, ko pišem to, mi nek glas v glavi sporoča še hujši problem, „ne pozabi na novodobno suženjstvo“. In, res, dejansko tematika ni več enaka kakor leta 1910, ampak si moramo priznati, da teh svaril izpod peresa Ivana Cankarja nismo zadosti upoštevali, tako da se je kazalec na skali pričel od hlapcev premikati v smeri sužnjev.
Treba je omeniti, da je kljub temu razlika med hlapci in sužnji: prvi so deležni vsaj neke svobode, medtem ko drugi o njej le sanjajo. Slovenci se od hlapcev v smeri sužnjev premikamo zato, ker manjka solidarnosti, empatije, ustrezne samorefleksije in še česa, predvsem pa poštenosti s strani tistih, ki na podlagi demokratične izbire upravljajo z državo. Kar odkrito povem, da sem mnenja, da si politika zase misli kako nima odgovornosti, ampak zgolj privilegije. Vendar temu ni tako, temu ne more biti tako in ne sme biti tako. Slovenci pa tako postopoma dejansko vse bolj izgledamo kakor naivna čreda. Vendar pozor, nekaj bom posebej izpostavil: v svoji osnovni substanci smo tako kristalno čisti, tako dobri, tako življenjski, da bi lahko bili pomemben motor sveta, kljub številčni majhnosti. Zato to krivuljo, ki polzi od hlapcev k novodobnim sužnjem, preusmerimo v smer svobode in napredka. Če si želimo in hočemo, znamo in zmoremo. Pričnimo s tem, da dokažemo, da nismo zgolj neko omrtvičeno volilno telo, ki se ga zlorabi vsakih nekaj let, ampak, da smo kolektiv, ki ima ustrezno zdravo samopodobo. Sebi in Cankarju v čast!
Mihael TOŠ TOSCH
P. S.: Leta 2005 sem v SNG Maribor sodeloval pri nastajanju predstave Hlapci.pdf. Takrat sem za Borštnikovo srečanje 2005 pripravil „making of“. Leta 2015 sem publiciral dokumentarec Hlapci.pdf 2.0, v tej kolumni objavjavljam povezavi do videev, krajše in daljše verzije: HLAPCI.PDF 2.0 (10 MINUT), HLAPCI.PDF
