Moram… pa sem si obljubil, da ne bom… ampak moram … zaradi ljudi…Vsi veste ali pač večina, da sem zgodovinar, da sem predvsem zgodovinar, ki se je do zadnje kaplje krvi posvetil fenomenu holokavsta. Ogromno sem bral in predvsem sem bral, kako se je “navadni” človek tedanje Evrope odzival na problem te zgodbe (beri: holokavst).
Danes me je GROZA in srh me spreletava ko berem komentarje na FB na temo “begunci” in veste zakaj? Ker so VAŠI komentarji identično srhljivi, kot so bili komentarji tedanjih “navadnih ” ljudi, ki se jih sicer ne tiče problematika, ampak svoje mnenje pa imajo. Imajo pravico povedati, napisati.
Ja imate pravico, ampak kako je mogoče, da ne ugotovite, da med deložirano babico iz nekega slovenskega kraja in tem nesrečnikom ni prav nobene razlike, prav nobene. Oba sta ŽRTEV in ko si enkrat žrtev ni pomembna barva, vera, narodnost. In veste kaj je najhuje, da te takrat tudi okolica sovraži in to BREZ TEHTNEGA RAZLOGA.
Res ne vem, kako ne razumete, da človek je samo človek, tako kot jaz in ti…
Prosim in rotim VAS, čuvajte človeka v sebi… PROSIM ljudje moji, sicer bo tekla kri v potokih, tudi tvoja in moja.
Boris Krabonja, osebno
Tudi, ko se nam zdi, da imamo pravico vedeti, povedati, odločati o sebi v vsakem primeru, se moramo zmeraj zavedati, da je nekdo, sočlovek, izgubil to možnost. Postaviti se moramo zanj, ker nam je enak, saj potrebuje prav to, kar sami zahtevamo: človeku dostojno življenje.