Pravkar sem prebrala članek “Zlata mama svojega podjetja” in se pošteno zamislila. Moj bog, saj je res, kar piše avtor, da več kot dve tretjini slovenskih poslovnih žensk nima na dan niti deset minut časa zase. Slovenske mame podjetnice neprestano lovimo ravnotežje med poslom in družino, kariero in gospodinjstvom.
Ne samo, da smo ves čas zaposlene, večino časa imamo tudi slabo vest, da zapostavljamo eno ali drugo stran. In, ko končno pridemo do trenutka, ki bi ga lahko posvetile same sebi, to sploh ni več sprejemljivo. Da ne bo pomote, sama spadam med mame, ki si znajo vzeti čas zase, predvsem zaradi podpore in razumevanja ali pa pravičnega deljenja obveznosti doma. In sina, ki mi daje vedeti, da mu občasno celo ustreza, če ima svoj mir. Pa vendar to ne pomeni, da nimam slabe vesti, ker v tistem času nisem z njim ali, da povsem odmislim projekt, ki je pravkar v teku in v tem trenutku stoji.
Kaj torej pričakujemo in zahtevamo od sebe? Da smo popolne. Kot pravi avtor članka, mnenje, da smo zadosti dobre mame ni dovolj, celo žaljivo je. Želimo biti namreč perfektne. In če drži, da manj kot smo popolne, več prostora dajemo otrokom za odraščanje, potem smo hudo zgrešile.
Ob tem pa se zavedamo, da če ne bomo časa namenile tudi sebi, se bo zgodilo to, česar se najbolj bojimo in si ne moremo privoščiti, namreč izdalo nas bo zdravje. Kot samostojne podjetnice bomo brez prihodka, posledično bomo v času trajanja bolezni izgubile stranke, razen, če se nam posreči in bomo lahko delale iz bolniške postelje. Celo o tem sem že razmišljala, kako nastavit posel tako, da ne bo preveč trpel v primeru bolniške ali dopusta. Groza.
In čeprav se tega zavedamo, ne znamo iz začaranega kroga. Vztrajamo pri svoji perfekciji, skušamo zadovoljiti stranke ob nemogočih urah, razumeti partnerja, preživeti kvaliteten čas z otrokom… Vse za preživetje in finančno varnost. Ampak, ali je res tako? Ali smo preprosto postale ujetnice sodobnega časa in odvisnice od dela? In izgubile vso igrivost?
Ko se v naši bližini zgodi bolezen in smrt, se tega naenkrat zavedamo in nam je vse jasno. In takrat tako vehementno objavljamo in delimo besede našega vsem dragega, žal veliko prezgodaj preminulega igralca Jerneja Šugmana: “Ne se ozirat ne naprej, ne nazaj, ampak uživati in živeti zdaj in danes. Danes je vedno, jutri nikoli!”
Anita Mlakar
