Barbara V. iz okolice Maribora nam je zaupala svojo zgodbo. Doživetja tromesečnega dela v mariborskem Zavetišču za živali. “Ponudila se mi je priložnost in izpolnila želja, da lahko dam skoraj vse na stran in se ukvarjam s temi ubogimi brezdomimi živalcami“, je začela. Objavljamo njeno izpoved.
Prvi dan so me vsi kužki in ljudje zelo lepo sprejeli v svoj “začasni dom”. Pričela sem s čiščenjem boksov. Skrbniki so mi skrbno pokazali postopek in sproti dajali navodila. Po opravljenem so tudi moje delo preverili. Seveda sem svoje delo opravljala malo dlje, ker nisem mogla zapustiti boksa prej kot v pol ure. Ko sem vstopila, so njihove očke tako sijale, da sem naslednjih 20 minut presedela na tleh in v naročju božala in stiskala te “revčke”: “Kako si lahko ti, taka nežna duša pristala tukaj, brez človeka, ki bi te vsak dan cenil in razvajal?” Edina njihova sreča smo bili mi, skrbniki, sprehajalci in darovalci v zavetišču. Vsak od nas, ki jim je poklonil maksimalno časa, koliko je bilo le možno.
Kmalu mi je postalo jasno, da je njihovo življenje tukaj mnogo lepše kot prej. Nekateri so prišli iz verig, zanemarjeni, prestrašeni, drugi nikogaršnji… se borili vsak dan za hrano, vodo in zavetje. V mislih sem imela samo to, da zdaj imajo toplo in čisto prenočišče, zavetje pred dežjem, mehko ležišče, hrane toliko kot je potrebujejo, svežo vodo, vsakodnevni sprehod in igro z dvonožnimi prijatelji. Ljudmi, ki jim ni vseeno za njih. Žal nas je tam bilo premalo, da bi lahko vsakemu posvetili toliko energije in ljubezni kot si jo zaslužijo. Zato smo skrbno iskali nove, ljubeče lastnike med prijatelji, znanci in socialnimi omrežji. In vsakih toliko časa me je prevzela sreča, ko so vesele tačke odkorakale v novo življenje… Nasmejane in srečne, kot da bi vedele kaj jih čaka. Vsak njihov nov lastnik je bil skrbno izbran, da bo njihovo življenje takšno, kot ga res potrebujejo. Spoznavanje z novimi lastniki je potekalo kar nekaj časa, kar pomeni skupno druženje, sprehodi in igra, da se ustvari stik med lastnikom in kužkom, takšen ki ti zagotovi večno prijateljstvo.
Bila sem srečna, ko sem spoznala vse ljudi, ki sodelujejo v zavetišču. Kako so srčni in skrbijo za te živalce. Vsak doprinese nekaj k temu, da se pričara vsaj malo sreče v to žalostno realnost. Žalosti me, da ljudje nismo napredovali toliko, da bi znali ceniti vsa živa bitja, ki nam lahko doprinesejo toliko modrosti v tem našem stresnem svetu. Tako sem upala vsak dan, da razumnega človeka pot zanese k nam in, da izgubi srce tukaj med temi toplimi smrčki ter popelje kakšnega v nov dom.
Kmalu smo vsi imeli solzne oči, ko je iz zavetišča odkorakala maskota Rex. Srčen starček, ki v življenju ni izkusil prave sreče. Rex je bil odvzet zaradi malomarnosti lastnikov. Polovico svojega življenja je preživel na verigi, životaril, skoraj zakopan v blato, na enem mestu, kjer se ni mogel niti premikati. Tako suh, da so se mu videle čisto vse kosti in vsak dan sem upala, da se njegova druga polovica življenja ne konča tukaj v zavetišču. Rex tudi ni imel najlepših izkušenj z ljudmi, zato so vložili veliko energije v to, da so pridobili njegovo zaupanje in mu pokazali prijaznost, saj dobro se z dobrim vrača. Tako je Rex po skoraj štirih letih strpnega čakanja v zavetišču dočakal ljubeč dom in končno izkusil, kakšno bi življenje zares moralo biti. Skoraj 4 leta je živel v zavetišču in ljudje tam niso obupali nad njim, ga niso uspavali, ampak mu podarili lepše življenje.
In kmalu za tem je iz zavetišča odkorakal tudi Lido. 1.321 dni je bilo potrebnih, da je ta čudovitec našel svoj krasen dom in zapustil zavetiški boks ter ga zamenjal za topel dom. In nato Floki, Tačko, Cony, Črt, Buco, Ella, Lesi, Baja, Bobi… Lahko bi naštevala še in še… Med njimi psi, ki so v zavetišču živeli več kot 2 leti. In tako se je iz žalosti za brezdome živali razvila sreča in veselje, da upanje nikoli ne umre. Zavetišče se je praznilo in hkrati polnilo izjemno hitro. Vsi smo bili srečni, ko smo gledali prazne bokse – domove, ki so jih kužki zamenjali za lepše in boljše. Ampak kmalu so se tudi napolnili z novimi srčnimi dušicami, željnimi boljšega življenja. Več kot to jim žal nismo mogli nuditi. Naredili smo najboljše iz tega kar smo jim lahko dali. Iz zavetišča je odpredlo tudi veliko muck, vendar se kljub temu njihovo število ni zmanjšalo… Zaradi neodgovornih ljudi, ki svojih muck ne sterilizirajo/kastrirajo. S tem se spopadajo v zavetišču. Vsako muco sterilizirajo/kastrirajo, testirajo za določene bolezni, rešijo jih notranjih in zunanjih zajedalcev… Šele potem lahko dobijo nove, odgovorne lastnike. Če bi bilo več odgovornih ljudi na tem svetu, bi bila zavetišča res prazna… In to je moja srčna želja.
Tako sem skozi 3 mesce imela polno srce mahajočih repkov, ki so me vsak dan srečni pričakali v svojih boksih. Moja knjiga z naslovom “Zavetišče” se je napolnila s pozitivnimi izkušnjami. Ljudje tam, ne samo skrbniki, ampak tudi sprehajalci, imajo velika srca za te živali. Vedno najdejo čas za sprehod, cartljanje in igranje. To ni samo njihova služba, ampak njihovo poslanstvo, ki so si ga sami zadali in hvaležna sem vsem, da so takšni kot so: prijazni, srčni, iznajdljivi, pozitivni, pozorni, vztrajni, odkriti, pošteni in dobri ljudje.
Hvala vam za zelo lepo izkušnjo v mojem življenju. Za vedno boste ostali v mojem srcu, vi in vsi kužki, ki so prekrižali mojo pot.
In vse ljudi naprošam, obiščite zavetišče, kjerkoli ste, donirajte, privoščite jim sprehod ali celo življenje takšno, ki si ga zaslužijo, povrnjeno vam bo tisoč krat z ljubeznijo in veseljem.
Barbara V.
