V Sindikatu Lidl na družabnih omrežjih objavljajo cikel izjav sodelavk in sodelavcev o ustrahovanjih, pritiskih, nadlegovanjih in premagovanjunju strahu na delovnem mestu.
Enega izmed zapisov objavljamo v celoti:
V enem tednu je vodja večkrat pristopil do mene in me povprašal, ali imam težave pri komisioniranju, morda kakšne bolečine. “Ne,” sem odgovorila in ga presenečeno vprašala, zakaj ga to zanima, kajti nihče nas nikoli ne vpraša, če česa ne zmoremo in ali nas kaj boli. Odgovoril mi je, da imam najslabšo storilnost in da celo novi zaposleni delajo hitreje od mene.
Presenečena sem začela ugovarjati, a me je hitro prekinil in zagrozil, da imam 14 dni časa, da izboljšam svojo storilnost, kajti v nasprotnem primeru mi grozi premestitev na drug oddelek. Zato delam še hitreje in hitreje, vsak dan, brez prestanka.
S sodelavci se moramo tudi zagovarjati, če gremo prevečkrat na stranišče in če se tam predolgo zadržujemo. Posameznike spremljajo, kako hodijo na pavzo, kako se evidentirajo, nato pa jih vsake toliko časa opomnijo, koliko minut so zapravili in kaj bi sledilo, če bi vsi tako delali – kakšna izguba bi bila to za podjetje. Seveda pa nikoli ne omenijo, koliko nas VSAK dan dela podaljške!
V skladišču prav tako zahtevajo, da ženske prelagamo isto težo kot moški. Delavke tako prelagamo tud škatle, ki imajo 50 kg ali več. Ko prosiš sodelavca za pomoč, pa si hitro opozorjen, da upočasnjuješ delo in da s tem kvariš normo ne samo sebi, temveč tudi drugim.
Če opozoriš, da ne moremo več zdržati takšnih naporov, tudi zaradi zdravstvenih razlogov, si svoj položaj le poslabšaš, kajti od tebe zahtevajo še več. Zato smo raje tiho, ne jamramo več, a ponoči se zvijamo od bolečin. Sprašujem se, koliko časa še?
Za odziv na omenjene cikle smo se obrnili tudi na Lidl Slovenija, njihov odziv objavimo, ko ga prejmemo.
