Če kaj, imam res rada to mesto. Kdorkoli me vpraša zakaj, mu povem da sem tukaj pustila svoje srce in ga nikoli ne bom želela nazaj.
Tako preprosto je, ker imam vse na dosegu rok. Svojo najljubšo knjižnico, v kateri se vedno počutim tako dobro. Prijazni ljudje, ki me vedno sprejmejo toplih rok in iskrenih nasmehov. Prostor, kjer najdem svojo hrano, za dušo. Mene, ki toliko berem vmes ko lovim utrinke po nogometnih stadionih. In če kaj, niso edini, ko pridem in me vprašajo kako kaj NK Maribor. “Bo prvak?”, “Zakaj taka igra?”, “Kaj že vemo kdo gre in kdo pride?”
Vprašanja, katere odgovore zmeraj iščemo in se razvijajo v neverjetne debate z ljudmi, ki jih izredno cenim in spoštujem. Pa tudi s popolnimi tujci. Tujci, ki so znanci, prijatelji naših prečudovitih ulic.
Kdaj pa kdaj se spotaknem ob kakšno kocko. Toliko spominov prinašajo, a vsakič znova sem hvaležna, da ne padem, predvsem takrat, ko z adidaskami hitim skozi mesto, kot da želim posnemati modrega dirkača.
V našem mestu, ki ima vse.
Čudovite kraje za sprehod, za skrivnostne besede, ima toliko prečudovitih jas, ima tako neverjetne poti do pogledov, ki jemljejo sapo še tako zahtevnemu gledalcu.
A moje srce ima vendarle dva kraja, kjer se počutim vedno posebno.
Verjetno poznam vsako ploščico do njih, vsak košček cementa, tisto malo travico, ki raste po poteh.
Prvo je moj dragi snežni stadion. Prostor, na katerega Mariborčani tako zelo radi pozabimo. Kraj, ki me spomni da nikjer ni lepše kot v krogu neokrnjene narave. Ustavi se svet, pohitiš do ribnika. Pogledaš kako so kaj račke, pozdraviš pohodnike, ki občudujoče prihajajo iz svoje pohodniške poti. Na drugi strani se prvi smučarji pripravljajo na to, da dočakajo to, kar nekateri želimo samo na Pohorju, a ne v dolini.
Mir. Tisti, ki ga vsak od nas potrebuje, da pobegne od tistih prehitrih poti, kjer jezno hupamo, včasih kričimo, a si včasih tudi zapojemo in se nasmehnemo ljudem na poti.
In če kje najdem mir druge vrste, je moj nogometni stadion. Moj dom prvakov. Moj Ljudski vrt.
Če ste prebrali katero od mojih prejšnjih zgodb, mogoče samo preklopili na utrinke vijolice, potem veste. Zgodbo o tem, zakaj ta stadion. Kako lahko ženska, včasih z očali na nosu, a zmeraj s fotoaparatom v rokah, lahko pade v tako veliko zgodbo?
Čisto preprosto je. Prideš. Ostaneš. Vse ostalo je zgodovina.
Ko sedeš na tribuno, ko pozdraviš obraze, ki so s tabo že leta, veš da si prišel na pravo mesto. Včasih je najbolj hecno, ker se kdo želi prepirat, da si na napačnem mestu. A na koncu ugotovi, da je samo malo zgrešil prostor, kjer se bo tudi on tako počutil kot mi.
In ja, lepo je biti v krajih mesta, ker najdeš delček sebe. Se ustaviš in rečeš, da si ponosen, da živiš v tem mestu, ne glede na to kaj delajo iz njega in kako žalostne so ene zgodbe.
In če kaj, me »Vijol’čna kri za vse ljudi« vsako leto opomni, da delam nekaj za lepši jutri mojega mesta, tudi moje države. Kakršna koli je že. In se ujamem, da razmišljam, kako poseben bo spet 30.08.2017 in se zavem, da bodo iz vseh teh skrivnostnih ulic prišli vsi tisti, ki bodo želeli pomagati. In še en dan v letu bom izredno ponosna na tiste, ki želijo svojo zgodbo deliti z mano, z nami. Z vsemi, ki se odločimo, da bomo v mestu vsaj za en dan naredili razliko, ki bo nekomu za zmeraj spremenila življenje.
In danes bo še en dan, ko grem…tistih par korakov. Do stadiona. Pozdravit in zaploskat šampionom.
Še enkrat znova mi bo v izredno čast in ponos.
Najdite tudi svojo skrivnostno ulico, prostor, kjer boste za zmeraj pustili srce.
MalaMo
