Hladno je. Za mene je že praktično zima. Zavijem se v šal in kapo, se dobro zaprem in odpravim v mesto. Kot zmeraj se mi tudi tokrat mudi in srečo imam, da sploh koga vidim ali slišim in, da se slučajno ne zaletim v kakšnega prijatelja, ki mi prekriža pot. Ko šibam s Tyrševe proti Gosposki slišim znano glasbo…Vem kakšen bo prizor za ovinkom, zato upočasnim korak. Čeprav se mi še ne vem kako mudi, želim ujeti nekaj sekund otroške čarobnosti. Za ovinkom je gospod z lutkami. Priznam, ne poznam njegovega imena, nikoli nisem z njim govorila. Če kaj vem o njem, j e to samo to, kar sem kdaj pa kdaj prebrala v kakšnem članku. Ampak čeprav ne poznam njegovega imena, me vedno znova navduši. S svojo prijaznostjo, nasmehom. Svojo glasbo in svojimi prečudovitimi lutkami.
Z nasmehom gledam otroke, ki se pri njem ustavijo in ga gledajo kot največjega zvezdnika. Z občudovanjem, iskrico v očeh. V njem vidijo dobrega in poštenega človeka in uživajo v njegovih plešočih lutkah. Poznam starše, ki vedo, da če se jim mudi, z otrokom ne morejo tam mimo. Preprosto vedo, da otrok ne bo želel domov.
Gospod je z nami že leta. Če ga ne najdete na ovinku Jurčičeve in Gosposke, vas zna pozdravit na Festivalu Lent ali pa na kakšnem drugem pločniku. Z nami bo. Njega ne ovirajo temperature. Pride, se smeji in ne odneha. Preživel in prestal je vse možne spremembe na naših ulicah in videl verjetno zgodbe, ki jih mi nikoli ne bomo videli. On pa ostaja tam. Zvest sebi in svojim “kosmatim prijateljem”. Razveseljuje ljudi vseh starosti in vsi o njem govorijo samo lepe besede. Iskreno sem vesela, da se je v čudovitem spotu nanj spomnila tudi Maja Keuc in, da smo ga (pred približno dvema letoma in pol) videli tudi v videu Happy Maribor. Če kdo, je on del našega mesta. Lepša ga, osrečuje ga in mu s svojimi neverjetnimi gestami daje bolj ljubezni in topline polno podobo.
Ustavite se kdaj za hip v teh norih in prehitrih časih ob njegovi zgodbi. Nasmehnite se mu in mu namenite nekaj svojega trdo prigaranega denarja. Vidim, da ga osreči vsaka malenkost in ostaja skromen v svoji veličini.
Gospod z lutkami je temu mestu dal dodano vrednost. Pokazal je kako malo je potrebno, da smo bolj pozitivni, bolj ljubeznivi in predvsem dobri eden do drugega. Je zgled vsem nam in ima srce, ki jih je še zmeraj v tem mestu premalo. S svojo skromnostjo ulico in mesto vsakič znova napolni z glasbo in novo zgodbo.
Čeprav mogoče ne greste velikokrat v mesto, morda sta vam ti dve ulici že tujki… naredite “en krog”. Za minutko ali dve. Tudi, če ostanete še malo dlje. In mu za hip vrnite in s svojo ljubeznijo napolnite njegovo košarico ali pa samo srce. Ker sem res ponosna na svoje mesto in ob takih ljudeh vedno znova verjamem, da bo enkrat za čisto vse ljudi še vse dobro.
Pa prijeten skok v tisti čas v letu, ko bodimo še posebej pozorni, da res nihče ne bo sam.
Imejte se radi.
MalaMo
