Mesec december je mesec, ko vsi nekam hodimo gledat lučke.
Mene pa je danes pot peljala do prav posebnih lučk.
Vijol’čne barve. Vidna je bila še daleč naokoli.
In govorila je današnjo posebno zgodbo.
Barvarska ulica ni več kraj Vijol’čne bajte.
Tokrat jo skupaj s salonom najdete na Tyrševi.
Trak sta skupaj prerezala Jasmin in g. Cotar.
Potem pa smo bili že radovedni.
Seveda sem med prvimi šla noter.
Kaj pa te drugega.
Radovedna sem bila kot vsi ostali.
In kot vsi ostali, sem se tudi jaz spravila v to množico.
Med nogometaše.
Medtem ko sta Erik in Damjan uživala na frizerskem stolu, so Denis, Dare in Marcos uspešno upravljali z blagajno.
Ostali fantje pa so s ponosom pozirali številnim navijačem, ki so ponosni na svoje navijače.
Pa smo se veliko nasmejali.
Tudi za naše želodčke so poskrbeli. In še bolj pomembno, da nas ni zeblo.
Mesto je dobilo nekaj, kar je nujno potrebovalo.
Nekaj, kamor se bomo radi vračali.
Po vstopnice, po darila, nekateri na frizuro.
A zagotovo se bomo znova vračali domov.
Ker Vijol’čna bajta je bajta vseh nas.
Navijačev, ki imamo radi to barvo.
Kluba, ki je ime mesta ponesel v svet.
Ne marajo nas vsi, a zato nam ni mar.
Izredno smo ponosni na klub, ki vedno znova dela v presežkih.
Ki dela nekaj več.
Ki pokaže veliko več.
Ki mu je mar za navijače.
In pokaže kako se mestu vrača srce, ki bije.
Srce, ki je pogoj, da bodo stvari lahko rasle.
NK Maribor je upanje. Je nekaj, kar ljudem kaže pot v optimizem.
Naš nogometni klub skupaj z vsemi aktivnostmi dokazuje, da so pred nami še čudoviti časi.
Da ne smemo obupat.
Da moramo si stat ob strani in verjet v nemogoče sanje, ker se lahko uresničijo.
In če kaj, je današnja otvoritev dokaz, da vsi skupaj zmoremo, če le za par ur stopimo skupaj.
Stopimo skupaj.
Kot eno.
Ker mi skupaj eno smo.
Kajti dokler imamo vijol’čno ljubezen, so vse nadaljnje poti samo lahko še lažje.
Pazite nase in verjemite v svoje sanje.
Edino kar se lahko bojite je, da se uresničijo.
MalaMo
