Kralji ulice so delili na družbenem omrežju življenjsko zgodbo enega od njihovih uporabnikov, objavljeno sicer tudi v njihovem glasilu.
“Moje življenje ni bilo lahko. Celo življenje sem delal, nazadnje v tovarni sladkorja v Ormožu. Rad sem imel svoje posestvo, svojo zemljo, sam sem dozidal prizidek, kamor sva se s partnerko preselila, ko je zanosila. Sam sem urejal sadovnjak, ki je bil za hišo. Po deložaciji so ga uničili. Ni ga več.” je začetek njegove zgodbe.
Tovarna šla v stečaj, izgubil delo, kmalu je sledila deložacija
Ko je tovarna šla v stečaj, je tudi njemu ob izgubi dela zmanjkalo denarja, kredita ni mogel odplačevati. “Po izgubi službe sem bil neprišteven, nisem zmogel razmišljati, zapil sem se,” je opisal, kaj se je zgodilo po tem in dodal: “Deložacija je bila najbolj grozna stvar v mojem življenju. Počutil sem se, kot da me živega v zemljo rinejo. Opozorili so me, en mesec prej, ampak ničesar nisem mogel storiti. Potem so prišli in zamenjali ključavnico na hiši.” Upal je, da bo s kreditom boljše, zraven je imel še tri zazidljive parcele, gozd in njivo. Hišo pa je zgradil, da bi dokazal otrokoma, da ju ima rad.
Žalostni dogodki so sledili en za drugim
“Imam 25 let delovne dobe. Mama je umrla, ko je bila stara 54 let, ata pa 49. Ti smrti sta me res zelo prizadeli, to se je vse dogajalo v času mojega razhoda s partnerko, prav tako deložacija, izguba službe, vse je bilo na kupu,” piše naprej in opisuje, kako je pridobil status vojnega veterana. “In nato mi je leta 1995 umrla mama. Ponovil se je isti postopek kot leta pred tem pri stari mami. To je še zlasti razžalostilo mojo bivšo partnerko, ki je za mojo mamo zadnje tri mesece življenja skrbela kot za novorojenčka. To me vodi do tega, da se svoji bivši partnerki Martini še posebej lepo zahvaljujem.” In prišlo je leto 1996 in z njim razpad moje družine.
Svojo zgodbo je zapisal ponoči, ob tem pa zaključil, da je treba vse sprejeti in živeti dalje
Našel je smisel življenja: “A našel sem smisel življenja, čeprav ni bilo tako enostavno, kot si lahko tudi sami predstavljate. Ne preostane ti drugega, kot da vse sprejmemo in živimo dalje. Ura je 4.20 in moram s pisanjem končati. Prihodnjič kaj več. Lep slovenski pozdrav!”
