Niti sanjalo se mi ni, da prihaja v naše mesto tako neverjeten in čudovit dogodek, dokler ti pač plakat, ki išče prostovoljce, ne prekriža poti. Pa sem prišla. Pomagat. Prostovoljno. Na krasen torkov dan. Za deset ur. Da sem del zgodovine, del zgodbe, ki jo bomo razlagali še leta. Del zgodbe, ki jo poje Ljudski vrt. Stadion v Mariboru.
Verjetno me je prepričala tudi lokacija samega dogodka, saj sem čutila, da pa če kaj, lahko pomagam na stadionu, katerega tribune so moj dom. Verjemite, zahteven dan je bil in dosti smo garali. Korake smo hitro nehali štet, ker to, kar smo počeli na ta krasen torkov dan, je bilo nekaj najlepšega, kar smo lahko naredili. Pomagat organizirat Zborovski bum, kamor pridejo otroci iz cele Slovenije, kamor v eno prihajajo busi in vlaki, kjer je treba razporedit glasove po pravih tribunah, vmes pa pridejo še drugi tako zelo posebni gosti. In tam smo bili mi… da se nam oglasijo na stojnicah, da jim podarimo nekaj malenkosti in jih napotimo na pravo pot.
Moja stojnica je pričakovala pevce s Koroške in Gorenjske. Kako krasni so bili. Ena skupina je ob videnju, da fantje NK Maribora trenirajo na pomožnem igrišču, spontano začela z »Maribor, šampion!« Takoj so me dobili na svojo stran 🙂 Ko se je dan prevešal v popoldan, ko so se končale še zadnje generalke in smo počasi pozdravljali obiskovalce, se je tisti občutek kako velik dogodek bo, spremenil v rahlo evforijo. Naredila sem številne fotografije, a sem si želela, da bi imela na glavi kamero, ki bi posnela to neverjetno zgodbo, ki se je dogajala pred mojimi očmi.
Večkrat sem prehodila že ves stadion, tribuna je res moj dom, poznam praktično stopnice, stole in ni mi težko najti nečesa, kar nekdo zagotovo ne bi našel. In vesela sem bila, da sem bila tam in jim pomagala. Njihov nasmeh, njihovo veselje ob prihodu je bilo nepopisno. Rada bi izrazila čustva, kako sem ob himni držala v zrak svoj telefon, da posnamem delček teh neverjetnih glasov, ki so postali eno. Ljudski vrt zelo dobro ve, kaj pomeni točno to. Mi skupaj eno smo.
Postal je drugačen. Za en dan ni donela navijaška pesem, za en dan je zelenica samevala, za en dan, je bila zahodna tribuna polna do zadnjega kotička. Za en dan, se je stadion spremenil v norišnico norih, razigranih, veselih, čudovitih glasov polnih otrok. Ki so peli in peli… Skupaj z vrhunskimi glasbeniki našega gledališča in pevci, katerih glasovi so se slišali še daleč naokrog. Da so ponoreli ob prihodu predsednika, je bilo pričakovano, a ko sta zaigrala fanta v vijol’čnem, WildArt, sem dvignila obrvi tudi sama. Ko sem ju opazovala na generalki kako sta bila le dva simpatična dečka, s telefoni v roki, sem si mislila “in potem bosta razturala, da se bo vsem dvignile dlake“… In ja, nista nas razočarala. Res bi nam lahko zaigrala 8 komadov, pa bi jih poslušali lahko še ure in ure.
Kot zbor, ki je nekaj čez 18h odpel svoj nepozaben koncert. Več kot 180 šol, okoli 5500 otrok je torkovemu popoldnevu dalo čisto drugo dimenzijo. Stala sem, tam nekje skrita med vzhodno in severno tribuno, na trenutke zaprla oči in si rekla, da kaj takega ne doživiš vsak dan… in uživala vsako sekundo. Želela sem vsrkati vsako minuto celotnega dogodka. Želela sem ga dati v poseben košček spomina. Da mi ostane za zmeraj. Želela sem si, da bi ta trenutek lahko trajal. V kraju, ki ga imam tako zelo rada, ki je za mene tako zelo poseben. Ljudski vrt ima čar, ima moč, ima energijo. Ima DNK zmage. Ima kri, ki je vijol’čna, a jo bo zmeraj dal tistim, ki jo potrebujejo. Ljudski vrt je srce, ki res bije kot eno. Kot so včeraj vsi ti otroci, ki so jih vlaki in avtobusi in vse, kar jih je lahko pripeljalo, pa če tudi samo noge, na stadion. Kjer so peli in peli in peli. Skupaj s svojimi učiteljicami, ki so premagale številne prepreke. Ene tudi gumi defekt.
Mogoče se ti otroci, ki so na stadionu “čudežno izgubljali« številne predmete, niso zavedali kaj so naredili za to malo državo. Niso se zavedali, da so bili del ene celotne pravljice, ene celotne energije, ki je povezala vse bregove. In povedali ljudem, da samo prijateljstvo šteje, ko zemlja pleše. Želim si, da bi ljudje bolj cenili take dogodke, da bi kdaj prišli in podprli te mlade upe, ki so izgubljeni v svetu računalniških sistemov in ocen, ki jim ne prinašajo garancije po lepi prihodnosti. Želim si, da bi ti otroci cenili ta čudovit dogodek ter ugotovili, da po njem ne bodo isti. Tudi jaz nisem bila. Ko sem sprejela vlogo prostovoljca, sem vedela da bo delo težko in zahtevno. A niti sekundo se tako nisem počutila. Vse, kar sem naredila, kar sem lahko pomagala, sem naredila z odprtim srcem in veliko energije. Vse, kar sem naredila, je bilo za moje srce. Upam, da sem s tem osrečila še koga.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali, da sem lahko pomagala. Hvala vsem, ki ste mi dali priložnost, da sem bila del te neverjetne zgodbe. Bilo mi v čast in ponos. Tudi jaz, kot naš predsednik, si nisem želela biti nikjer drugje kot tam. V domu prvakov, ki je za en dan postal dom mladih uspešnih talentov.
Iskrene čestitke organizatorjem. Ste dokaz, da je čisto vse mogoče. Mogoče ni lahko, je pa z energijo, vztrajnostjo in modrostjo, moč narediti dogodek, ki ga bomo razlagali še generacijam.
Biti del takega dogodka… ja, hranim ga v srcu. In sem ponosna, ker sem tisti torek prišla, zagotovo ne slučajno, mimo plakata in vedela, da moram bit zraven.
Hvala za priložnost. Presrečni ljudje so bili moja nagrada. Zborovski bum, se vidimo kmalu.
Rada vas ima,
ponosna prostovoljka in rediteljica za en dan,
MalaMo
FOTOGALERIJA
