Klasičen dan. Za mano jutranji trening, šibam na malico in ker se mi ne mudi v službo, si privoščim še kavo. Ta naš Maribor ima kar nekaj finih lokalov, ki te s svojim ambientom in toplino kar vabijo, da si vzameš svojih 5 minut. To je tisti moj čas, ko planiram dan, teden, obveznosti, ki so pred mano. Sama sem. Ko predelam vse, v roke vzamem časopis, najraje športni, in pregledam, kaj sem zamudila. Ponavadi sem toliko koncentrirana na branje in vsebino, da ne slišim okolice. Pa vendar, mladenki pri sosednji mizi sta bili zgovorni in glasni 🙂 Med pogovorom slišim stavek “A si vidla, da mi je lajkal fotko, kar zardela sem…”
Malo se mi je ustavil čas, pogledam k mizi. Mladi, srednja šola, brez večjih skrbi v življenju. Odideta. In v moji glavi tisti stavek, ki mi ne da miru. Stara bom 30 let.
Velikokrat razmišljam, kako se je v vseh teh letih razvilo vse okrog nas, tehnologija, splet, socialna omrežja. Ta zadnji del mi velikokrat da za mislit. Sama pravim, socialna omrežja so 
odlično orodje za promocijo, po drugi strani pa “ubijajo ljudi”. Zginila so ročna pisma, odnosi med ljudmi so postavi površinski, z enim klikom lahko dobiš vse.
Pa res lahko?
HVALA BOGU, DA NE! Iskren stisk roke, objem človeka, ki te ima rad, občutek, ko sediš in človeka preprosto gledaš v oči..
Najlepše stvari so tukaj in zdaj, v naslednjem trenutku jih več ne bo. In en sam “lajk” je samo “lajk”, ki bo v naslednjem trenutku že pozabljen.
Sicer pa vsakemu svoje. Meni iskren objem, ki me bo segrel, njej pa “lajk” in mehka kolena za dve minuti 😉
