Ljudje smo rojeni poraženci, ki se vedno znova borimo za nove zmage. Na krilih zmage kaj hitro zaspimo, zato so le porazi tisti, ki nas ženejo naprej. Morda boste tako, na prvo žogo dejali, to pa ne drži. Ljudje smo vendar rojeni zmagovalci. Morda drži tudi to, odvisno pač od perspektive iz katere gledamo. Le, da zmage niso dolgotrajne in zato se moramo truditi in boriti prav vsak dan.
V naši zavesti je že od malih nog želja po zmagah in uspehih, ki pa jih žal spremljajo tudi porazi in izgube. Vedno nas namreč kdo premaga ali pa naredi kaj bolje kot mi. Zato se bije večni boj za novo zmago in s tem pozabo našega trenutnega poraza. Rojenih zmagovalcev je zelo malo in še ti ponavadi dobro skrivajo svoje poraze.
Čemu torej ta razmišljanja. Dan danes nas spremlja neusmiljen tempo. Vsi hitimo, vsi se trudimo po svojih najboljših močeh … pa vendar drugi z našimi rezultati niso povsem zadovoljni. Vsiljujejo nam neke tuje vzorce in nas s tem silijo v nove zmage. Za koga? Samo za njih in njihovo korist. Živimo namreč v času, ko smo s pomočjo znanosti in napredka ustavili skorajda vse bolezni. Pridelava hrane sploh ni več problem. Življenjski standard se nam je v zadnjih letih močno povečal. Tudi starost smo uspeli upočasniti. Pa vendar. Lahko bi živeli sproščeno in uživali življenje.
Pa ga ne. Vedno se najde nov boj in novi izzivi. Če bi tako, pred pol stoletja komu omenil današnje čase, bi se samo nasmejal in zamahnil z roko rekoč: “Kje pa, to ni mogoče.” Danes nas večina izreka ta isti stavek, kje pa, to ni mogoče, da bi lahko živeli bolje brez vse te navlake, ki nam jo je prinesel čas.
Naš boj za boljše čase in nove zmage se je spremenil v boj za preživetje. Vsi se vsakodnevno borimo zgolj za naše preživetje. Po vseh naukih evolucije in sociologije, bi morali živeti srečno in uživati izobilje, ki nam ga je prinesel razvoj in tehnologija. Namesto tega vsi trepetamo pred vsak dan višjimi položnicami in obveznostmi, ki nam jih je prineslo življenje.
V najbolj železnih časih komunizma, so se našli posamezniki, ki so upali spregovoriti na glas. S tem so se zoperstavili skorajda bogovom tistega časa. Posledice so bile zelo hude za vse bližnje … ampak ljudje so vseeno govorili – na glas. Danes v času 100% demokracije molčimo. Molčimo navkljub vsem institucijam za človekove pravice, ki nas ščitijo 24 ur na dan. Le kaj nas je tako utišalo, sedaj ko ni več železne zavese, sedaj ko lahko vsi govorimo na glas.
Utišala nas je demokracija sama. Demokracija je namreč samo pretveza kapitala, da se lahko vse govori in dela. V resnici pa v demokraciji vlada tiranski režim. Vse pravice se vrtijo okrog denarja … in če nimaš denarja? Potem je bolje, da te ni. Vsaka sekunda nekaj šteje in vsak od nas ima svojo ID številko, po kateri sistem demokracije terja od nas vsak dan več.
Prav vsak od nas ima kakšen kredit, leasing, limit na računu … in preden smo do njega prišli smo podpisali nekaj listov papirja, s katerim smo svojo dušo prodali hudiču. Od tega trenutka naprej smo utihnili za vselej. Vsi se bojimo za svoje službe, plače, prihodke …. saj brez njih smo ostali brez vsega.
Zato ni čudno, da se dogajajo vedno večje neumnosti. Prav vsak dan nas preseneti kakšna podražitev, ob tem pa tudi izvemo vsak dan za kakšno zgrešeno potezo naše vlade, javnih podjetij, … denar nam odteka neznano kam. Pa smo kljub temu vsi tiho.
In čeprav živimo v času, ko smo s pomočjo znanosti in napredka ustavili skorajda vse bolezni, ljudje umirajo prav zaradi njih. Ob velikih presežkih hrane je vsak dan več lačnih, pa ne samo v Afriki. Ob vseh novih stolpnicah, hišah, ki jih je velika večina žal praznih – še ne prodanih, je vedno več ljudi na cesti, brez strehe nad glavo … pa vendar. Lahko bi živeli sproščeno in uživali življenje.
Kaj je narobe? Le kje je problem?
Problem je samo v tem, da smo postali zmagovalci in se sedaj borimo za nove zmage. Strah nas je porazov, ker so nam sedaj v naše glave vcepili zmago. Čeprav smo poraženci, kakršnih še ni bilo v celi zgodovini človeštva, si tega ne priznamo na glas. Strah nas je. Vsega nas je strah.
Ni potrebno velikih besed, niti velikih dejanj, samo spregovoriti je treba. Tako, na glas. Počasi. Eden za drugim. Naj nas ne zanimajo levi ali desni. Naj nas zanimajo samo naša življenja in prihodnost naših otrok. Priznajmo si, da smo trenutno v dokaj slabi situaciji, ki ji težko rečemo zmaga. Za zmago se bo treba še potruditi in se boriti. Za pravo našo zmago, za boljša življenja vseh nas. Ne le zgolj peščico ljudi, ki uživa na račun vseh nas.
