Mimo je skoraj 14 let, ko sem prvič v živo doživela, ko je NK Maribor postal prvak. Ne spadam ravno med navijače, ki jih je nekdo kot male prvič peljal na tekmo in jih navdušil nad fuzbalom. Sem res čisto druga zgodba punce, ki je nekega dne želela na derbi. In na stadionu ostala.
Zamenjala sem številne tribune, menjali so se prijatelji, tudi stadion je postal lepši. Z leti se je marsikaj začelo spreminjati in zob časa je načel tudi mene. Ljubezen do nogometa pa se nikoli ni zmanjšala. Nasprotno. Postala je večja, rodile so se nove in nove ideje. Delo. Pomoč. Humanitarnost. Solidarnost. Iskreno lahko rečem, da mi je nogomet zagotovo dal prijatelje za življenje. Ker če kaj, sem se naučila, da moram pogledat vedno tisto dobro plat vsega, kar se zgodi. Ja, nožev hrbet je vedno dovolj. A vedno me spomni, da so tisti, ki v hrbet mečejo nože, zmeraj nekje za menoj.
A tokrat bi vam rada povedala eno posebno zgodbo. Mogoče celo dve. Ko smo leta 2013 nadaljevali zgodbo »Vijol’čne krvi,« nisem vedela, da bo vsako leto bolj plemenita in bolj dragocena. Vijol’čna kri za vse ljudi je zgodba, ki povezuje ljudi in jim spreminja. Na eni od teh akcij sem spoznala prijateljico, ki je pred dnevi rodila novega vijol’čnega bojevnika. Bojevnika v vseh smislih, saj se je fant odločil, da bo z nami že na derbiju, ne šele na dvigu pokala. Prijateljica, ki je nekega dne z mano šla k tisti ograji, h kateri so me povabili na sever. Da pozdraviš nogometaše, so rekli.
Vedno sem šla s stadiona na južni ploščadi in se mi sanjalo ni, kaj se dogaja na severu. A pri severni strani se vsakič znova zgodijo nove in nove zgodbe. Tista ograja, kjer smo včasih imeli tretji polčas, a predvsem veliko lepega. Z nogometaši, z njihovimi družinami, z našimi prijatelji. Ograja, kjer smo se smejali, se tolažili, skupaj jokali, se objemali, se zmeraj znova in znova fotografirali, nazadnje celo stali na dežju in nam je bilo za to malo mar.
Ta ograja je posebna. Še ko nam jo vzamejo, se čudimo, zakaj že. A nas hočejo spomnit, naj se že spravimo proti domu. A nam je zmeraj nekaj posebnega, ker smo skupaj. Po vsaki tekmi je severni del naš. Za tiste, ki jih ne najdemo na stadionu, za tiste, ki prihitijo iz zahoda ali juga. Veliko ljubezni, pozitive in spoštovanja. Včasih koga malo »skregamo« ali ga v šali grdo pogledamo, a vedno isto čutimo. Pripadnost. Do nogometašev, do kluba, do ljudi, ki ta vijol’čni klub delajo veliki klub.
Včeraj sem razmišljala na glas, kako pomembna je ta vijol’čna familija. Za vse. Kako dobro je, da jo imamo. Pozabljajo ljudje, da mi, ki nas toliko žalijo, dejansko držimo skupaj. Včasih še preveč. Žalijo nas, nam pa je lepo skupaj. Povezani smo in si ne dovolimo da bi nas kdo imel za kaj manj. Ker ko smo skupaj poskrbimo da nihče ni lačen, žejen in da si lahko tekmo ogleda, tudi če si je ne moremo privoščit. Ljudje ne vidijo kako skupaj spravljamo zadnje cente, da lahko gremo do Kidričevega ali pa morda do Kopra. Pa niti ni pomembno. Ker naša vijol’čna srca vedo, da se je naslov prvaka vrnil domov, ljudje se veselijo. Vsak po svoje. Vsak na svoj način. Čez dobra dva tedna bomo dvignili pokal, naredili še kak selfie in se nasmehnili trojanskemu predoru. Uspelo nam je. 14-tič. Te veličine se premalokrat zavedamo. Garanja, odrekanja in zgodb za zgodovino.
In če ima tista ograja tisto svojo zgodbo o prijateljstvu in ljubezni, jo ima tudi Vijol’čna kri za vse ljudi. Letos, tradicionalno, šestič. 30.08.2017. A o tej res posebni akciji v prihodnjih tednih. Nekaj posebnega se pripravlja in verjemite, da bo dogodek letos še prav poseben.
Nasmejte se.
MalaMo. :*
