Taki smo na totem konci

Veter časa nas je prinesel iz vseh koncev in kot da se je naenkrat ustavil, smo ostali tu tudi mi. Vsak s svojimi običaji, navadami, besednjakom in družinskim porcelanom. V takšnem vrtiljaku besed in navad nam res ni lahko. Nikoli složni, enotni, strpni drug do drugega. Kot majhni otroci, vlečemo vsak zase, na svoj konec, svoj prav.Le stežka bi kje še našli koga, ki bi nam bil tako podoben. Morda na splošno Slovenci kot narod, drugače pa prednjačimo pred vsemi. Pa tako malo nam manjka. Smo srčni in topli. Veseljaki po očetu in prijazni po mami. Ampak nekako se ne znamo spraviti skupaj. Vedno nas kaj izda, vedno iščemo krivca drugje. Le sami si stežka priznamo, da smo kdaj pa kdaj morda krivi tudi sami.

Sosed je naš največji sovražnik. In če bo treba, bo tudi vojna, to vemo Mariborčani še predobro. Nešteto vročih besed in tudi vojna je bila. Pa to ne kakršnakoli vojna. Dobesedno vinska vojna se je bila med Ptujem in Mariborom. Moralni zmagovalci smo se predali zmagi in opoju vina. Zmago je treba zaliti, da ne ugasne. Nič zato, če temu sledi razvrat in nespodobnost. Saj smo zmagovalci. Obup je šel do te mere, da se je sam naš gospod Stvarnik odločil temu narediti red. Ker je sam že obupal nad vrlimi Mariborčani, je za pomoč poprosil kar samega hudiča. V dobri kupčiji mu je obljubil vse mariborske duše, v kolikor mu uspe zajeziti reko Dravo do polnoči in vso to nesnago in razvrat odplakniti iz mesta. Takšne kupčije v sili so vedno zelo obetavne, zato je Zlodej nikar ni izpustil. Stopil je do Pohorja, odtrgal kos hriba in z veliko skalo na hrbtu odcepetal proti Dravi. Že je prešteval vse te duše, ko je zaslišal v daljavi zvok mestnega zvonika, ki je oznanjal polnoč. Jezen kot sam hudič, se je razjezil in zalučal kamen daleč, kolikor je pač šlo. Rečne struge ni dosegel. Pustil ga je tam, kjer je pristal in divje volje zbežal tja kjer je doma. Razvratne Mariborčane je tokrat rešil njihov razvrat in nered. Ura seveda ni bila točna in do polnoči je še manjkalo kar četrt ure. Kdo ve kaj bi bilo, če bi bil vsaj tisti, ki je bil odgovoren za mestno uro, trezen.

Od takrat najbrž preventivno na totem konci pijemo že navsezgodaj. Takšnih pivcev se najbrž ne bi nihče sramoval. Vino je bilo naš ponos in kdor ni dosti spil, ta ni pravi Štajerc. Leta in leta smo gojili in negovali dobro vino. Kot spomenik vsem časom in vinski tradiciji se je sredi mesta bohotil Vinag, z največjo kletjo sredi mesta v celotni srednji Evropi. A podjetniška usoda je hotela tako, da je vino odšlo, ostali so pa prazni sodi in zapuščeni vinogradi. Naš ponos? Vse skupaj je že kazalo na to, da bo to konec vinske tradicije na našem koncu. Iz Kitajcev ni bilo nič pametnega, naši vinarji so obupali…. in če ne bi bilo vinarjev iz tako nekoč osovraženega Ptuja, potem tudi Vinaga ne bi bilo več. Vse vojne, trud in trdo delo bi bilo zaman, če nam ne bi pomagali sosedje iz Ptuja in Ptujske kleti.

Nauk te zgodbe je najbrž preprost. Sosedje so zato, da smo z njimi v dobrih odnosih, da si pomagamo in ne nagajamo vse povprek. Sicer sta “favšija” in zavist tako ali tako nacionalni šport, ki pa je še posebej priljubljen na totem konci. Sedaj bomo spet govorili, kako so nam Ptujčani speljali Vinag, sami pa nismo ne znali in ne hoteli narediti nič konkretnega. Pomoč je treba spoštovati in biti hvaležen, čeprav nas morda včasih tudi boli tak pristop.

Pa saj so vse zgodbe iste. Spomnimo se samo večnega rivalstva Ljubljana – Maribor. Vsega je kriva Ljubljana. Vse nam ukrade in nič nam ne da. Pa je res tako? Zato moraš iti v Ljubljano, tam biti oziroma živeti ali pa delati, da spoznaš resnico.

Sami Ljubljančani imajo radi nas Štajerce. Brez kakršnihkoli problemov lahko živiš in delaš sredi Ljubljane, čeprav si iz Maribora. Sčasoma spoznaš, da smo krivi čisto sami. Ljubljana nam nič ne jemlje. Obratno. Ljubljana nam veliko daje, le da si mi ne znamo zaradi posameznikov, ki so skorajda večni problem, vzeti kar nam pripada. Lastna nesposobnost je tista, ki povzroča kazanje s prstom preko Trojan.  Vedno je bilo tako in najbrž še bo kar nekaj časa. Krivca vedno iščemo drugje, nikoli v sebi ali v bližnji okolici. Je pa tudi res, da v senci lokal patriotizma dokaj hitro nasedemo takšnim besedam in bijemo navidezne bitke z mlini na veter. OK. Eno je večno rivalstvo med NK MARIBOR in NK Olimpijo. To je zdravo, dokler je v duhu zdravega športnega navijanja in obnašanja. Sicer pa zmaga vedno boljši in tako je tudi prav. Drugo pa je se vedno izgovarjati na Ljubljano in njihovo krivdo.

Če želimo bolje živeti, moramo zato tudi kaj narediti. Prevzeti kakšno odgovornost in kakšno tveganje. Predvsem pa dvigniti svoje riti in pričeti misliti s svojimi glavami. Kolektiven duh ni škodljiv, če nas vodijo višji ideali in lepša skupna prihodnost. Žal pa nas je vsega strah. Zadnje čase smo se kar nekajkrat opekli. Zato nihče več nikomur ne verjame in vsi samo otopelo čakamo. Pri tem pa pozabljamo, da je treba delati, ogromno delati na vseh stvareh in nivojih. Le z delom, voljo in vztrajnostjo bomo prišli naprej. Za naša življenja smo odgovorni le sami, zato se potrudimo za njih in za vse nas. Ne pozabimo. V slogi je moč in skupaj je uspelo že marsikomu, zakaj ne bi uspelo še nam.

Nikar ne poskušajmo spreminjati drugih. To ne bo šlo. Spremenimo lahko čisto vse, le človeka samega ne. Lahko pa poskusimo pri sebi. Ni potrebno spreminjati ničesar. Samo prisluhnimo sebi, svojemu srcu in razumu. Ostanimo človek in prisluhnimo bližnjim. Za začetek bo več kot dovolj.

Ta praznični čas je pravšnji za takšen pristop. Osrečili boste sebe in vse bližnje. … pa lepe in prijetne praznike vam želim iz srca, vsem vam in vašim bližnjim.