V času, ko nas iz vseh strani »bombardirajo« z raznovrstnimi informacijami, ko se hitrost informacij ne meri več v črkah, temveč v mega bajtih, se besede vse bolj izgubljajo. Zapiramo se v svoje svetove. Komunikacije je iz dneva v dan manj.
Naša življenja so izgubila rdečo nit v zameno za dejavnost na družbenih omrežjih. Naše misli so se izgubile ne vem več kje. Vse, kar nas še zaposluje, je spremljanje virtualnega sveta. Izgubili smo stik z realnim svetom. Čeprav morda vemo kaj se dogaja na oddaljenem kontinentu v Avstraliji, ne vemo kaj se dogaja za prvim ovinkom. Če pa že morda vemo kaj se dogaja za ovinkom, se nas to ne dotakne preveč. Briga nas za vse, še zase nas ne briga preveč.
Slepo sledimo tujim namigom in se hkrati čudimo, da so naša življenja prazna in brez smisla. Brigamo se za nepotrebne malenkosti, medtem ko sami pozabljamo na bistvo. Vsi si želimo luči, pa nihče od nas ne pomisli, da bi lahko bil prav on luč. Ko nam nekdo odpre oči, se takoj upremo. Ne, mi nismo taki, za nas to ne velja, zakaj nas meče v isti koš … Naj ne govori v našem imenu. Besede. Toliko besed, pa tako malo povedanega. Prazne črke ob kombinaciji ločil brezdušno nemo kričijo.
Sam se trudim, da se ne bi izgubil v gneči modernih časov. Še vedno prisegam na besedo. Beseda ima čudežno moč. Lahko je zdravilo, plačilo, podpora, orožje in razvedrilo … Lahko je marsikaj. Samo ne sme biti prazna. Velikokrat poslušam od kod mi navdih, kje se mi jemlje, kako pišem … Sploh ni pomembno ali pišemo s kulijem, svinčnikom ali računalnikom, sam pišem s srcem. In prav je tako. Vse prevečkrat pozabljamo na to – narediti nekaj s srcem. Naša dejanja so namreč vse preveč avtomatska in premišljena. V njih ni prostora za srčnost. Potem pa se čudimo, da ni več topline in prijaznosti v naši družbi. Nasmešek in prijaznost je zamenjala stroga formalnost. Živimo v času tihe represije in počasi se kot narod izgubljamo v bitki preživetja.
Jezik in kultura sta zaklad vsakega naroda. Sami pa tega ne cenimo preveč. Vztrajno, iz dneva v dan pozabljamo kdo smo, od kod prihajamo in kaj si želimo. Saj ne rečem, tista vejica gor ali dol. Ok, bo v redu tudi tako. Ampak jezik je hrbtenica nekega naroda. Ko pozabimo nanj, nas več ne bo. Vsi povprek iščemo okrajšave in nove besede. Živimo v državi, kjer so filmi in zabavne oddaje posnete v narečjih in slengu. Včasih bi nam tudi podnapisi koristili. 26 let potem, ko smo se odločili za svojo samostojno pot, pri nas še vedno iščemo krivca za dogodke izpred 70 in več let. Ne iščemo pa krivca za dogodke izpred nekaj let. Uspešno nas delijo na ene in druge. Medtem pa kratko potegnemo vedno le mi, preprosti ljudje.
Kot narod smo premajhni za takšne delitve in takšen preveliki državni aparat. Smo poslušni, delavni, marljivi … Le pogum ni ravno naša vrlina. Dopustili smo, da smo ostali brez tovarn, dela, lastne prehrambene-predelovalne industrije, domače hrane…. Smo na dobri poti, da ostanejo brez prihodnosti tudi otroci naših otrok. Ni problem v tem, da padeš. Padamo velikokrat v življenju. Problem je le v tem, da se ne vstaneš in enostavno po padcu zaspiš. In kaj ima vse to skupaj z mano in z nami?
Vsako dejanje ali opravilo, ki ga opravimo, naj bo opravljeno s srcem, kajti le srčna dejanja so tudi pogumna. In več kot bo takih dejanj v naši okolici, več srčnosti bo v naši družbi. Tega pa trenutno močno primanjkuje.
S srcem,
Robi
