Pred par leti, ko sem se preselila na Studence, sem doživela razsvetljenje glede našega čudovitega Maribora. Namreč pogled iz balkona takratnega stanovanje je bil zame nekaj povsem novega. To novo je bil razgled na reko Dravo in center mesta. Waaaaaaauuuu sem si rekla. Kljub temu da je kofetkanje z možem vedno v samem centru, mu do takrat nisem namenjala neke velike pozornosti. Pač Maribor, kot Maribor.
In ob mojem razsvetljenju začnem kot turist opazovati, stare hiše polne čudovitih ornamentov, pa Slomškovo in Frančiškansko cerkev. Ta je še posebej lepa. Vmes izvem, da je Slomškova pošta bila včasih bolnišnica. Ja, če kdo ni vedel je na pošti napisano. Izvem tudi zgodbo/legendo o čevljarčku, ki je Maribor rešil pred Turki.
Ampak en veliki zidani skrivnostnež mi ne da miru. Čeprav je v samem centru, vsem na očeh, meji na tri velike trge, jaz o njem ne vem nič. NIČ! Čisto NIČ! Ja, ta skrivnostnež je Mariborski grad. Kako to, da v 37. letih kaj tu živim, ne vem nič o njem? Ne kdo je v njem živel, ne kdo ali kdaj so ga zgradili, kdaj zapustili? Ali se je zgodila v njem kakšna “sočna” zgodba? Se o njem res nismo v šoli nič učili? Mislim, da ne. Ker o ptujskem, ljubljanskem in celjskem gradu vem veliko, pa nisem neki zgodovinar po duši.
In če globoko razmislim, tudi o Mariboru nič ne vem! Pa še malo prijatelje sprašujem, če vedo oni kaj več kot jaz? Isto nič. SRAMOTA zame in vem, da tudi za večino od vas dragi moji Mariborčani. Pa tako zelo ponosni Mariborčani znamo biti. Med njimi sem tudi jaz osebno. Kar vprašajte mojega Gorenjca kako veliko mariborsko srce imam. Še vsa sreča, da me v vsem tem času ni nikoli vprašal kaj o njem, ker bi moji odgovori bili kratki in jedrnati:
- nogomet, Maribor šampijon!!
- Kođak (za tiste, ki ne veste, je spomenik dobil ime po igralcu, ki je imel pobrito glavo, je pa drugače spomenik padlim Partizanom)
- Vodni in Sodni stolp (začetek in konec festivala Lent)
- kužno znamenje, kuga, dosti mrtvih
- Pohorje (Zlata lisica)
- in še kaka mala neumnost
Tako se po dveh letih nemira, zakaj nič ne vem ne o gradu in ne o mojem prelepem Mariboru, končno le odločim za obisk gradu. In pokličem Klavdijo, če bi šla z menoj. Še preden se dobiva grem z Bliskom (to je moj debeli bulldog) na sprehod in ugotovim, da je ob ponedeljkih zaprto. Pa kako ravno danes bemtiš??? Jaz se odločim, da grem v muzej, vi pa imate zaprto?? Jezna sem bila na celi grad! Trikrat vdihnem, javim Klavdiji, da bova šli v četrtek in se z Bliskom odpravim po krožni poti okoli gradu. Mogoče so pa kje kakšne table in na njih opis. Razen 17 tabel “pozor pada sneg” je pred vhodom v muzej ena, na kateri mi v 4 stavkih povedo kdo je dal grad zgraditi, kdo ga je dogradil….. za mene en velik bla bla bla razočaranja. In pride ta nestrpno pričakovani četrtek, ko se s Klavdijo odpraviva v grad. Pričakujem čisto nič, oziroma odkrito povedano, pričakovala sem razočaranje. Če me samo mesto (tu imam v mislih šolo in občino) do sedaj ni nič naučilo o njem samem, zakaj bi me ta ena ura po gradu oz. Pokrajinskem muzeju.
A kar je sledilo je bil le focn, ki sem si ga zaslužila po lastni krivdi!
Prvo prijetno presenečenje je bila sama vstopnina. 3 evre za odraslega. Vse čestitke Pokrajinski muzej za tole super dostopno ceno. In po kakšnih 20 minutah se nama pridruži gospod Boris (vodič po muzeju), ki naju je prostovoljno popeljal po gradu in mariborski zgodovini in si za naju vzel celi dve uri časa. Če verjamete ali ne je gospod z nama grad zaklenil, ker so že zapirali (še gostilne niso nikjer za mano zaklenili :D).
Domov sem odšla navdušena, kot že dolgo ne! Sestri in možu sem takoj razložila kaj vse sem izvedela. Bi vam zdaj tudi, pa vam raje rečem, da pojdite in poglejte sami in plačajte tisti dodatni en evro za vodiča!
Za konec pa: “Dragi moj Maribor, oprosti, ker sem se imela za lažno meščanko.”
Od danes naprej sem pa res ponosna Mariborčanka!!
