Maribor ni nor (?)

Spoštovane dame in gospodje, tokratna kolumna nosi meni zelo ljub naslov. Sedaj, nekaj dni pred občinskim praznikom, je ta misel toliko bolj aktualna. Zelo rad mislim o tem, da Maribor ni nor, ampak, letos dobivam dvome. Vam bom pojasnil, zakaj. Na tem mestu še eksplicitno povem, da ta kolumna ni motivirana politično, ampak je nastala na podlagi povsem logičnega razmišljanja z upoštevanjem objektivnih dejstev.

Letošnji občinski praznik je še posebej začinjen, saj bodo kmalu za tem lokalne volitve 2018. Te letos bodo vidno odstopale od vseh predhodnih. V tako imenovanem Maistrovem letu, njegov doprsni kip je tudi na MOMu, tako da je tam tudi vsaj del njegovega duha, se je vzpostavila zelo, imenujmo jo tako, zanimiva situacija. Kot glavna favorita se nekako navajata nekdanji strmoglavljeni župan Kangler in aktualni (nastavljeni) župan Fištravec.

Prvi je župan bil od 2006 do 2012, drugi od 2012 do 2018, oba torej šest let, skupaj 12. Ob vsem doslej naštetem povprečni volivec prvega pomisli in morda tudi izreče „Ja, ovi mora prit nazaj, ker je te vsaj nekaj narejo za Maribor“, volivec drugega pa „Kaj bote te ovega spet volili, če so ga vstaje odnesle? Spomnite se radarov“. Dvanajst let in dva kandidata, lokalno imenovana tudi Duplek in Miklavž. No, dotaknimo se na tem mestu teh dvanajstih let. Gre za obdobje, ko so revščina, beda in deložacije postale že vsakdan, obdobje, vkaterem se je Mestna občina Maribor okitila s sramotnim naslovom najmanj razvite mestne občine v Sloveniji. „Domoljubi“ bodo ob tem takoj zavpili „Kriva je Žabarija!“, pasivni bodo tiho, tisti, ki jim je mar, pa bodo rekli „Pa kaj res ne moremo vsaj enkrat pogledati naprej z ustreznim zavedanjem glede zdaj in za nazaj?“.

In natanko v tem je zagonetka vse te situacije, objektivna dejstva so jasna, naslov najmanj razvite občine je pridelan, kandidata, ki sta bila v tem obdobju župana, bosta za to nerazvitost krivila drug drugega in Ljubljano, ljudje pa se bodo, kot kaže, odločali med tema, ki sta oba že imela možnost izkazati se in se nista. Pa kako naj po tem rečemo, da Maribor ni nor? Ne moremo. In dejstvo je, da mesto, da regija potrebuje svež veter. V mnogih ozirih. Uspehi NK Maribor nam dokazujejo, da energija kraja ni tisto, kar ustvarja najmanjšo razvitost,tako da ta ad hoc izgovor ne pride v poštev. Žal je še zmeraj tako, da ima odločilno vlogo pri razvoju kraja politika in le-ta se v tem primeru ni izkazala. V določenih pogledih spominja že na teater absurda in neomaistrov duh bo Maribor moral osvoboditi od Maribora, konkretneje tisti potencialno uspešni Maribor od realno dotolčenega Maribora.

Če bi bili idealisti, bi morda lahko upali, da se bodo nekdanje garniture umaknile same, vendar moramo kot realisti ugotoviti in si priznati, da temu ni tako. Je pa res, da je ta teater absurda še zmeraj možno prekiniti. Ob zavedanju lepot in potencialov mesta in z aktivnim državljanstvom. Zgražanje in hudovanje samo po sebi ne bo koristilo, treba se je aktivirati in jadra mestne barke usmeriti ven iz zaliva nerazvitosti, v prvem koraku zizborom novega kapetana ali celo kapetanke. Ob vsem pa ne bodimo fatalisti, ampak realisti in optimisti. Poudarjam še tukaj: Maribor ima ogromen potencial, je pa najmanj razvita mestna občina v državi. Povsem logično je, da to dejstvo temelji na malomarnem vodenju mesta, vsaj v preteklih desetih letih, najverjetneje pa še dlje.

Pa smo tukaj, pri epilogu te kolumne. Sam sedaj spet neobremenjeno lahko rečem „Maribor ni nor“. Verbaliziral sem, kar je v zdravorazumski sferi nedvoumno, podelil z javnostjo. Da Maribor ni nor, je jasno, sedaj naj to pokažejo tudi Mariborčani/ke.     

MAR mi je za MARibor.