Spet se bližajo volitve, zato ta kolumna govori o človeku, preprostem človeku, Slovencu. Ime mu je Levi, piše se Desničar. Po poklicu je brezposelnež. Rojen je bil nekoč, v neki državi, ki danes več ne obstaja. Ko je ta prejšnja država razpadala, se je aktivno pridružil množici, ki si je za cilj postavila, da postane Švica na Balkanu.Najverjetneje v tistem trenutku ta množica ni vedela, da je Švica v 2. svetovni vojni velikodušno sprejemala in deponirala bogastva, ki so jih nacisti pokradli Judom in ostalim okupiranim narodom ter, da še dandanes tam najdemo zlate palice, ki so nastale iz zlatih zob žrtev iz Auschwitza in ostalih uničevalnih taborišč. Tako je s tega stališča dejansko zelo nerazumljivo, čemu kdo zavestno želi postati druga Švica, kajti ni vse v denarju, pomembna je predvsem pot, kako se do denarja pride … No, osredotočimo se na lik naše zgodbe. V ta cilj je verjel, se zanj celo aktivno boril. Nekoč je eden izmed tragikomičnih slovenskih politikov in velikih zagovornikov Švice na Balkanu dejal, da je v tistem času „glavo nosil v torbi“. Naš Levi je šel še dlje, nosil jo je na pladnju. Takrat, v vojni za Slovenijo, je bil lastno glavo pripravljen celo žrtvovati, tudi za tiste, ki so v tem času sedeli v kleti Cankarjevega doma in se dojemali za velike vojskovodje svetovnega formata, medtem ko so dejanska herojska dejanja izvajali tisti, ki jih politika danes imenuje tudi „mali ljudje“. Levi je bil celo tako ponosen, da se je odrekel nazivu vojni veteran. Zadosti mu je bilo, da je pomagal izboriti mlado državo.
Po vojni je Levi odložil uniformo in se trudil biti zgleden državljan. Bil je zelo ponosen, da lahko živi v samostojni državi, priborjeni tudi z orožjem. Ob srečanjih s prijatelji je rad govoril o tistih dogodkih, ki so sledili znamenitemu „nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.“ In tako so tekla leta … Slovenija je veljala za najbolj napredno in perspektivno tranzicijsko državo, zgledno učenko „velikih in pomembnih“. Slovenijo so obiskali Papež Janez Pavel 2., Bill Clinton, George Bush mlajši, Vladimir Putin … Ob vseh teh dogodkih je Leviju pri srcu postalo toplo, čutil se je ponosnega, čutil se je delno tudi zaslužnega za ta bliskovit razvoj, za to zglednost, ki jo je Slovenija takrat predstavljala. Ko je ob večerih pred spanjem v postelji tuhtal o življenju, si je večkrat dejal „splačalo se je, res se je splačalo.“ In ugasnil je luč, dovolil si je sanjati, čakal je na nov dan.
Na neki točki se je Leviju pričelo dozdevati, da njegovo čakanje postaja predolgo. Motivacijske avtosugestije „kdor čaka, dočaka“ niso več bile tako učinkovite kot nekoč, tudi načeto zdravje je terjalo svoj davek. Posledice poškodbe v času vojne so ga vse bolj bremenile, tudi do stopnje, da so ga ovirale pri opravljanju poklica. Nadure v službi, ki jo je nekoč opravljal s polno predanostjo, so nadomestile ure čakanja v čakalnicah zdravstvenih ustanov. Večkrat je Levi sicer po tiho pomislil, da se ni boril za kaj takega, ampak mu je moralni imperativ še preprečeval, da bi to izrekel na glas. Nenazadnje je neke vrste veteran vojne za Slovenijo in to ga zavezuje k nekakšnemu neformalnemu kodeksu, ki ga še upošteva. Četudi se je zavestno odrekel uradnemu nazivu veteran. In potem se je zgodilo: Levi je sanjal, da je ostal brez službe, padel v revščino in depresijo, posledično ostal tudi brez žene in otroka, brez prihodnosti. Zbudil se je prepoten in nemiren. V roke je vzel mobilni telefon in opazil, da ima novo SMS sporočilo. Ko ga je odprl, ni mogel verjeti svojim očem: izvedel je, da je tehnološki višek in, da lahko prevzame delavsko knjižico. V obupu se je obrnil na nekdanje tovariše, misleč, da kot neke vrste veteran vojne lahko računa na pomoč, a naletel je na gluha ušesa. Solidarnosti, ki jo je pričakoval, ni bil deležen. Šel je še korak dlje. Ker je bil predvolilni čas, se je obrnil na politične stranke. Sicer je rahlo izgubil pregled nad množico le-teh, ampak nekako se je vendarle dokopal do telefonskih številk, kam poklicati. In je klical. Ko je naposled doklical in uspel na kratko predstaviti svojo situacijo, je v zameno izvedel „kmalu Vas bomo poklicali nazaj“. In spet je čakal. Še zmeraj je verjel, da mu bo vendarle podana roka pomoči. Ampak ničesar več kakor obljub ni prejel. Klica nazaj ni dočakal, še manj pa kakršnekoli vrste pomoči. Pomagali mu niso niti tako imenovani levi, niti desni. Na lastni koži je spoznal, da je politika zgolj iluzija, da je teater absurda. Ampak to je spoznal prepozno. Levi Desničar je v življenjsko resni situaciji ostal sam. Ker je bil tehnološki višek. Spoznal je, da je edina pomoč, ki ti jo država dejansko ponudi, pomoč pri rubežu ali deložaciji. Tovrstno pomoč nudijo takoj. Ostala pričakovanja pa so le sladke sanje ponižanih, lačnih in bolnih. In teh je vse več.
Od obdobja aktivnega iskanja pomoči so minila štiri leta. Levi je medtem umrl. V zadnjem obdobju je prejemal socialno pomoč. Bival je v podstrešni sobi, daleč stran od življenja, ki ga je živel in sanjal nekoč. Prodati je moral stanovanje, da je kril stroške zdravljenja. Zakaj je umrl? Umrl je, ker je bila zdravstvena čakalna doba daljša, kot je dopuščala bolezen in, ker si ni mogel privoščiti samoplačniške operacije. Zadnja zapisana poved v Levijevi knjigi spominov se glasi: “Bile so dovoljene sanje, sledila je nočna mora.” Odgovorili mu niso niti levi niti desni.
Mihael TOŠ (Tosch)
