Zajela nas je kolektivna obsedenost. Dobrih trideset let po koncu seksualne revolucije v naših krajih in razcvetu pornografije in erotike, nam spolnost ponovno zavijajo kot tabu. Po vseh možnih vročih filmih, programih, revijah, trgovinah, smo se na spolnost in erotiko enostavno navadili. Pravzaprav se nam je zdela tako običajna, da smo sploh pozabili, da je to kaj ekstra in nenavadnega. Oznaka tabu je kaj hitro odpadla.Kot popotnico v tržno naravnano družbo, smo tako nekje na prelomu tisočletja dobili novo TV serijo – Seks v mestu. Zgodba štirih samostojnih in postavnih prijateljic, ki uživajo življenje. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi zgodbo ali vsaj okvire zgodbe prepoznali. Tako pa je večina povzela samo tisti del zgodbe, ki dovoljuje neomajne posteljne zabave brez moralnih zadržkov. Z nečim pač moraš zamotiti ljudi. To je bil čas vzpona, gospodarske prenove naše samostojne države in čas, ko je morala šla svojo pot. Nekje iz juga bivše naše dežele smo dobili sponzuruše – punce, ki so iskale svoje sponzorje.
Nič ni lepšega in svetejšega, kot je družina. Osnovna celica družbe. Ne glede na našo socialistično preteklost in v večini tudi krščansko vzgojo, smo v duhu modernega časa in navad na svojo vzgojo kar pozabili. Očaral nas je seks v mestu. Na zahodu že vedo, kako zlomiti in zavoziti družbo željno demokracije. Vajeni tradicionalne vzgoje in pomanjkanja, smo odprtih rok pograbili najprej demokracijo, nato pa vse, kar je z njo prišlo. Pozabili smo na vzgojo, korenine. Na to, kdo smo in od kod prihajamo. Prevzeli smo nove običaje in navade. Sedaj smo del razvitega sveta.
Zato tudi spolnost, erotika in seks ni bil več noben tabu. Živeli smo, kot več ali manj vsi v razvitem svetu. Obisk sex shopa ni bil noben tabu in o spolnosti smo se pogovarjali tudi na pijači. Sama spolnost nas v filmih ni več navduševala, saj smo videli že vse možno.
Pred kratkim pa smo dobili novo filmsko uspešnico 50 odtenkov sive. Iz že videnega so znova uspeli narediti tabu in nam uspeli zapakirati nekaj, kar smo že vsi videli in kar je večina nas tudi tudi že počela. Ne bom se ukvarjal z vsebino, saj nisem filmski kritik. Pravzaprav pa vsebine sploh ni. Gre za zgodbo, na katero gledalec cel čas čaka in ob koncu filma ugotovi, da to ni bilo to, kar je želel videti. Zato smo dobili še nadaljevanje filma, tokrat z naslovom 50 odtenkov teme. Najbrž ni treba izgubljati besed, da tudi tu razen prevelikih pričakovanj, ni nekih presežkov. Vse to smo že videli in že poznamo. Pa vendar nas je ponovno zajela evforija ob pričakovanju nadaljevanja odtenkov.
50 odtenkov praznine? Po sivini in temi nas zajame praznina. Ko nas zajame evforija ob filmu brez vsebine, brez presežkov in brez zgodbe, potem vemo, da živimo v praznini. Znova so nam uspeli oprati možgane in znova so nas obnorele čisto vsakdanje stvari, na katere smo skorajda že pozabili.
Kolektivno nas je zaslepilo veliko pričakovanje, zavito v lep ovojni papir. Čeprav nas vsak dan zastrupljajo in ropajo, nas bolj zanima, kaj bo g. Sivi naredil gdč. Ani. Pozornost je pač treba dobro preusmeriti. Čeprav vsi več ali manj lahko presegamo samo vsebino praznine, nas je prav pomanjkanje vsebine potegnilo v evforijo. Toliko o tem, kako globoke so naše misli in dojemanje dogajanja okrog nas. Postali smo togi in apatični. Dotaknejo se nas še samo velike in dobro zavite vsebine, za vsakdanje življenje in probleme okrog nas smo postali slepi in togi.
Tako nas vsak dan iz vseh strani obstreljujejo z ekskluzivnimi novicami in dogodki, medtem pa nam vsak dan tudi kaj odtujijo, na kar sploh nismo pozorni. Počasi bomo ob pitno vodo, zdravo hrano, poceni šolanje, zdravje, službo in državo … ampak videli bomo že videno. Pomislite, to je noro, bi rekel Hugo.
Seveda je to samo moj pogled. Razmišljanje v množini ne pomeni, da je to tudi vaše razmišljanje. Ali pač?
