Petek (13.) trinajstega velja za nesrečni dan. Strah pred petkom na eni strani in trinajstico (13.) na drugi, vzbuja pri nekaterih nelagodje, zaradi česar ostajajo doma, ne potujejo, se ne vključujejo v promet itd. A je v petek, 13. januarja potekalo na Taboru precej neobičajno jubilejno srečanje. Srečali so se miličniki, miličnica in administrativna sodelavka, ki so v desetletju, med letom 1980 in 1990, delali na Oddelku milice (OM) Tabor, in sicer na naslovu Gorkega ulici 45, v stavbi, katero so podrli in je danes več ni.
Mirko Ploj, eden izmed generacije miličnikov iz OM Tabor, je povedal: “Po kadetski šoli sem pričel kot miličnik delati na OM Tezno. Kadetsko šolo so ukinili, zgradbo OM Tezno, na naslovu Ukrajinska ulica 14, so podrli. Premeščen sem bil na OM Tabor tudi to stavbo na Gorkega ulici 45 so podrli. Napredoval sem na PM Lenart. Policije na naslovu Trg osvoboditve, v trgu Lenarta ni več. Potem me je službena pot peljala na PM Ruše. In naši nekdanji sodržavljani so ob prihodu v Ruše rekli – mi gradimo, a tukaj ruše! Nazadnje sem delal na Policijski upravi, v Maistrovi ulici 2. Med osamosvojitveno vojno 1991. leta je Mićo Delić, general JLA, po telefonu grozil v. d. načelniku uprave Slavku Kocmutu, da bo zgradbo uprave zravnal z zemljo, od koder se bo iz kupa smeti še dva kadilo. No, v kolikor bi to storil, bi danes naši zanamci, aktivni delavci uprave, imeli novo stavbo, ki bi si jo vsekakor zaslužili.”
Doslej se organizirano niso srečevali, niti niso vzdrževali medsebojnih stikov. Organizacijski odbor z Avgustom Volškom in Željkom Vogrinom na čelu je zbral naslove in telefonske številke takratnih delavcev OM Tabor, kar ni bilo najlažje in jih povabil na srečanje. Nestrpno so pričakovali ta dan in premišljevali, koga bodo po dolgih letih spet videli. In kaj vse si bodo imeli povedati.
V lokalu na Taboru se jih je od 44 povabljenih srečanja udeležilo kar 39. Lepo je bilo videti srečne in nasmejane obraze stanovskih kolegov in bivših sodelavcev. Takrat, pred 40. oziroma 30. leti, so bili še mladi. Imeli so bujne lase, črne ali temnorjave barve, ki so jih težko spravili pod šapko, danes njihove glave krasijo lasje v naravni sivi barvi ali pa so brez njih. Čeprav so se precej spremenili, je bil prijeten občutek, da so se vseeno prepoznali.
Najprej je zbrane pozdravil Avgust Volšek, ki je bil v tistih letih komandir OM Tabor. Nanizal je nekaj svojih spominov ter posebej izpostavil, da je bila to športna enota in hkrati kadrovska baza UNZ Maribor, saj so skoraj vsi napredovali na odgovorna delovna mesta.
Srečanja sta se udeležila tudi pomočnik direktorja Policijske uprave (PU) Maribor Rafael Viltužnik in načelnik Policijske postaje Maribor-II Simon Premzl. PP Maribor II je namreč naslednica OM Tabor. Viltužnik je predstavil organiziranost PU Maribor ter aktualne varnostne razmere. Načelnik Premzl je spregovoril o sistemizaciji delovnih mest. Če je OM Tabor, v letih 1980 -1990 štel okoli 40 delovnih mest miličnikov, jih je danes vsaj enkrat več. PP Maribor-II je namreč, z varnostnimi dogodki, najbolj obremenjena enota, a ne samo na območju PU Maribor temveč v slovenskem merilu. Opisal je delovna sredstva in opremo, ki jo danes uporabljajo policisti. In če so generacije zbranih miličnikov poznale le gumijevko (pendrek), nosijo danes policisti teleskopske palice in tonfe. Vse se je spremenilo, posodobilo in na nek način olajšalo delo današnjim generacijam. Bistveno bolj je poskrbljeno tudi na osebno varnost in zaščitno opremo policistov.
Mirko Ploj, predsednik Kluba upokojenih delavcev MNZ/Policije Maribor, je povedal, da se je pisalo leto 1979, ko je bil razporejen na OM Tabor in leta 1983 po službeni potrebi premeščen na PM Lenart. Tako, da prav letos mineva 40 let od kar je zapustil kolektiv Taborčanov. No, leta so tekla in prišel je čas za zasluženo penzijo. Upokojil se je in s seboj odnesel celo vrsto lepih spominov. Tako je in ostaja, skupaj z vsemi ostalimi upokojeni miličniki, najboljši ambasador sedanjih, še aktivnih sodelavcev.
Prevzel je vodenje Kluba upokojenih miličnikov oziroma delavcev MNZ/Policije. Predstavil je dejavnosti kluba ter prisotne povabil, da se včlanijo v klub.
Spregovoril je tudi o takratnem delovnem vzdušju in medsebojnih odnosih. Spoštovali so drug drugega. Bili tovariški in kolegialni. Znali so držati skupaj. Razumeli so se in predvsem odlično sodelovali, si pomagali. Skupaj so delali, skupaj pridobivali izkušnje ter črpali znanje od starejših sodelavcev. Generacijsko so bili izjemno povezani, saj so se zavedali vseživljenjskega učenja. Pa tudi izobraževali so se in zato napredovali ter drug za drugih zapuščali taborski kolektiv.
Radi so imeli svoje delo in ljudi. Bili so izjemni poznavalci terena. Opravljanje poslanstva – pomagati ljudem – je bil njihov način življenja. Mlajše generacije so dobile sodobnejše objekte pa tudi opremo. A generacija zbranih miličnikov je delala v hiši zavidljive starosti, sedela za razmajanimi mizami na neudobnih stolih. Pisali so na pisalne stroje elitnih znamk, kot na primer Mercedes, Olympia ali Olliveti, ki imajo danes zgolj še muzejsko vrednost. Za njihovo generacijo pa so bili nepogrešljivo delovno sredstvo. Enota je premogla tri službena vozila milice, in sicer Zastavo 750 (fičota), VW hrošča in starega Land Roverja za Pohorje v zimskem času. A so prav tako lovili lopove, primerljivo, vsaj enako uspešno kot danes.
Miličnik Mirko Ploj se spominja, da so pred štiridesetimi leti miličniki hodili na teren v največ primerih peš ali z avtobusom. V poletnih mesecih tudi z mopedi. Službeni avtomobil je pomenil razkošje. V uporabo so ga dobili le ob posebnih varnostnih dogodkih, včasih tudi ob vikendih in praznikih in to le izbrani miličniki. Željena pa je bila uporaba koles. Še največkrat je pedala kolesa v nočni patruljni službi vrtel skupaj s sodelavcem Milanom Kocuvanom. V tistih letih so pričele kot gobe po dežju v novih naseljih S-23 in Nova vas na Taboru rasti podzemne garaže. Zato sta največ patruljirala prav po teh garažah.
Zbrane so nagovorili še Srečko Geč, ki je danes župan občine Ribnica na Pohorju, Ivan Sekol, vodja pododbora PVD Sever na PP Maribor-II in Stanislav Kostanjevec, ki je z OM Tabor napredoval za komandirja OM Kidričevo.
Leta 1990 so se miličniki iz legendarne zgradbe taborske milice preselili v stavbo nekdanje Občine Tabor.
Novi prostori Oddelka milice Tabor
3. decembra 1990 je bila svečana otvoritev novih prostorov za delavce Oddelka milice Tabor, in sicer v prostorih bivše občine Maribor-Tabor, na Cesti proletarskih brigad št. 75, kjer policisti domujejo še danes, čeprav se enota imenuje: Policijska postaja Maribor II. Miličniki so s preselitvijo pridobili bistveno boljše delovne pogoje kot so jih imeli v dotrajani stavbi na naslovu Gorkega ulica 45. Svečanosti so se poleg postrojenih miličnikov te enote, ki jih je vodil komandir Avgust Volšek, udeležili tudi predstavniki mariborske občine s predsednico Magdaleno Tovornik na čelu ter podsekretar republiškega sekretariata za notranje zadeve Leopold Jesenek. Otvoritveni trak je prerezal Ivan Štumberger, najstarejši miličnik te enote.
Leta 1991 so tudi miličniki OM Tabor sodelovali v osamosvojitveni vojni ter se uspešno zoperstavili agresorski vojski.
Žrtve na OM Tabor
Je pa moštvo OM Tabor najbolj trpelo in bilo ogroženo tudi med osamosvojitveno vojno leta 1991. Zaradi bližine vojašnice Franca Rozmana Staneta so bili miličniki stalno na očeh in dosegu agresorske vojske. Ti so noč in dan grozili in demonstrirali svojo silo. Prav zato se je moral kolektiv OM Tabor preseliti na rezervno vojno lokacijo. V Žitni ulici na Taboru je 28. 6. 1991, pod streli iz sovražnikovega orožja padla prva žrtev, ubit je bil rezervni miličnik Robert Hvalc. Sin slovenske matere, ki je še pred kratkim nosil uniformo enake barve, kot jo je nosil njegov krvnik. Zdenko Lilek, voznik službenega vozila in vodja patrulje, je bil huje ranjen in je ostal priklenjen na invalidski voziček.
Na srečanju je sledila še večerja, klepet in obujanje spominov.
Med zbranimi so krožile stare fotografije na katerih so bili udeleženci srečanja še mladi in lepi. Pogovor je nanesel tudi na stare čase, na čas, ki so ga preživeli kot delovni tovariši in leta upokojitve. Lepo je bilo in družno so se dogovorili, da morajo srečanje ponoviti. Organizatorjem hvala za trud. Vi, nekdanji miličniki pa ostanite še naprej takšni in prenesite to vedrino tudi na druge, so sporočili.
Hvala za srcnost in pogum!