Na zimski solsticij je dan najkrajši, noč na najdaljša. Sonce se pokaže nizko na nebu in nam da najmanj svetlobe. Za naše prednike je zimski solsticij veljal kot edino pravo, naravno novo leto.
Po starih izročilih je solsticij čas, ko je treba pogledati v preteklost in hkrati v prihodnost. Naši predniki so svoje domove okrasili z zimzelenimi rastlinami iz narave, zanje so imele velik pomen, saj so jih pozimi, ko narava sicer spi, opominjale na neskončnost in cikličnost življenja. Po svetu ponekod še vedno ohranjajo običaje, kurijo kresove, izdelujejo praznično okrasje z bršljana, omele, igličastega drevja. Ob tem pa na večer zimskega solsticija prirejajo tudi razne igre. Mnogo od teh običajev se je v drugačni obliki ohranilo tudi v današnjem času.
Po keltskem koledarju je dan solsticija Yule, kar pomeni kolo. Prepričani so bili, da se kolo življenja na solsticij ustavi za hip, nato pa spet požene v nov cikel.
