Poletno nakladanje (vsaka podobnost je zgolj naključna)

Konec meseca junija sem se odločila, da za nekaj časa povsem neham s športnimi aktivnostmi, kar je seveda v nasprotju z vsem, kar počne večina. Potem, ko sem skoraj vsak dan sodelovala v neki obliki rekreacije, se mi je namreč zazdelo, da si delam več škode kot koristi, čeprav vsi poudarjajo, kako pomembno je gibanje. S tem se povsem strinjam, vendar: ali res vem, kaj je zame dobro?

V tem času, ko športno abstiniram, sem celo izgubila kak kilogram, kar je logično, saj mišice tehtajo več kot maščoba in čeprav že malo pogrešam “pravo” gibanje, bom kar ostala na zastavljeni poti in počakala še teden ali dva. Nenazadnje tako ali tako ne morem drugače, zaradi “pasje” vročine. Ne vem točno zakaj, tako se pač počutim. Včasih ljudje (beri: jaz) nimamo jasnega odgovora in preprosto poslušamo sebe in svoje telo. In zdaj počnem prav to.

Še ena stvar me je začasno odvrnila od aktivne vadbe. Kup nasvetov, ki sem jih dobivala z vseh strani, kdaj naj vadim, kako, kaj je zame in za moj tip najprimerneje… In seveda, kaj naj ob tem jem. Zdelo se mi je, da bolj kot se držim teh pravil, večji apetit, obseg in več kilogramov imam. Najprej sem se držala pravila, da zjutraj pojem samo sadje. Nato, da je treba zjutraj zaužiti konkretni beljakovinski obrok. Nato so mi svetovali smoothije, pa jogurte in kefirje. Vmes so se pojavili kvazi svetovalci z napitki in šejki, ki seveda zagotavljajo telesu vse, kar potrebuje za dober začetek dneva. Najbolje pa je tako ali tako, da jih uživamo ves dan. Da ne govorim o polaganju doktorata na temo, kdaj zaužiti sadje, kakšne vrste, katerega mešati, koliko kosov naenkrat…

Medtem, ko so nas mame in babice učile, da eno jabolko na dan prežene zdravnika vstran, bi me po novi teoriji pripeljalo vsaj do diagnoze refluksa ali želodčnega ulkusa, če bi ga pojedla zvečer. Seveda z vsem tem nisem zmedla samo svoje glave ampak tudi svoje telo, ki se je uprlo, postalo utrujeno in začelo boleti. Posledice so bile seveda jasne. Zato sem, po enem izmed treningov, ko sem se že ves dan ubadala s tem, kaj sploh še lahko pojem, enostavno rekla STOP. Tega se ne grem več. Začela sem počivati in pri hrani poslušati sebe. In ko se človek odloči, da zapre vrata, za katerimi ne najde nič koristnega zase, se ponavadi odprejo druga.

Tako me je pot, povsem poslovno, zanesla k človeku, ki pomaga ljudem bolj zdravo živeti in se gibati. Še eden, sem si mislila. Potem ko sva končala poslovne dogovore, sem ga nagovorila še osebno in mu izpovedala svoje dvome, opažanja in dognanja. Tudi to, da smo uporabniki siti vseh kvazi športnih in prehranskih strokovnjakov, ki nam vsak dan ponujajo nekaj novega, medtem ko v procesu dela z nami spreminjajo pravila, ko ugotovijo, da ta ne delujejo.

Ni bil prvi, ki mi je povedal, kako pomembno je kaj jemo in da je gibanje vsaj tako pomembno kot prehranjevanje. Je pa prvi izpostavil, da mora vsak, v okviru tega kar mu ponujajo, najti tisto, kar njemu ustreza. Če povzamem: upošteva naj sicer mnenje strokovnjaka, ki mu zaupa, se drži navodil, ki jih skupaj postavita, a mora najti svojo različico znotraj tega, kar mu je ponujeno. Ne opušča tega, kar mu je blizu ali kar rad počne, samo modificira v smeri, da mu to tudi koristi. Se vpraša, kaj je tisto, česar absolutno ne bi delal ali jedel in tega ne dela in ne je. In iz tega, kar mu ustreza, pač pobere koristno in ovrže škodljivo. Se pravi, naredi boljši izplen iz tega, kar mu je že všeč, namesto, da bi stvari povsem obrnil na glavo. Zveni komplicirano, vem, a če poenostavim in skrajšam in se vrnem k bistvu: posluša sebe v dobri različici. 🙂

Seveda sem po tem pogovoru spet na začetku in ne vem točno, kako naj stopim v jesen. Ali si lahko zaupam ali ne? A zaenkrat to še ni jesen mojega življenja, ki pa je izključno v mojih rokah. Zato se vračam samo k rekreaciji, ki me veseli in jem tisto, s čimer si ne delam prevelike dolgoročne škode. Razen, ko zmažem škatlo Domačice, brez katere moje telo občasno pač ne funkcionira. In tako spet naredim koristno stvar 😉

Anita Mlakar