Verjetno spadam med tistih par ljudi, ki pri enih stvareh res nimajo sreče. Pa ne da se pritožujem. Verjamem, da vsi vsega ne moremo imeti. Prepričana sem, da tudi vsak dobi to kar potrebuje in si zasluži. A danes se mi je ta misel, da si kdaj kaj zaslužim, spremenila v nekaj kar bi lahko rekla: »Kaj vi se norca delate z mene, pa še ponedeljek ni?«
Že res, da se živemu vse zgodi, ampak da živim med ljudmi, ki bi jih morale živali učiti osnovnega bontona, spoštovanja in odnosa do ljudi, pa je že druga pesem.
Priznam, sploh ne vem kako sem reagirala, da je na našem avtomobilu jajca. Ne jajce, jajca. In ta jajca v živo ni zgledala tako kot sem pričakovala. Pač na streho je priletela.
Nekdo se je grdo poigral z nama. Sicer ne prvič. Že sva imela na vetrobranskem steklu sir, pa pepel, kdo bi vedel kaj še vse. So me vprašali, če imajo sosedi tudi to. Mene ne zanimajo sosedi, ki bi eventuelno imeli to. Zanimajo me sosedi, ki to počnejo.
Pa bi razumela, da se nekdo igra neslano šalo, ampak ta šala je bila zelo nevarna. Jajca se je razlezla po celem vetrobranskem steklu, kot tudi steklu na voznikovi strani. Pustimo to, da je vuni minus, pa še sneg pada, ki ga nihče ni napovedal. Plus tega si doma v centru mesta in do prve čistilnice avtomobila ni tak blizu.
Avto je očiščen. Fotografije pa ostajajo. Kot tudi jeza in razočaranje. Niti ne nad sosedi, ker niso vsi isti. So pa nekateri šli vidno predaleč. In če kaj, sem bila prepričana, da smo odrasli. Ne pa da v avtomobile mečemo hrano.
V mestu, kjer je ob 10ih zjutraj na Rdečem križu stala kolona ljudi, ki je zagotovo na hrano čakala vsaj tri ure. Kolona lačnih ljudi, ki bi to jajco pojedla. Ne bi je metala ljudem na avtomobil. In točno ti ljudje bi marsikaj dali za topel obrok, za kak cent več na računu. Verjetno bi tega mojega prijaznega soseda vprašali tudi po zdravju. Kajti tudi mene zanima, ali še nismo prerasli norčevanje iz ljudi?
Nič bati, ne vračam. Niti ne maščujem se. Še manj bom postala hudobna.
Ta nekomu igra, pa namerna, ali pa ne, bo zdaj postala javna. Verjamem, da bo ta tekst prebral točno tisti, ki je to naredil. Ni mi treba pisati opravičil, ker verjamem, da človek s takšno mero odnosa do tuje lastnine nima spoštovanja do sebe. Ne pričakujem niti, da mene spoštuje. Ne bom pa dovolila, da bi kdorkoli uničeval mojo ali tujo lastnino, brez da za to ne bi nekoga obvestila.
Prepričana sem tudi, da tisti, ki je to idiotsko stvar naredil, ni vedel, da je naletel na mene in na kolumno, ki jo pišem. Prepričana sem, da ga je samo zmotil avto, ki je bil parkiran očitno na napačnem mestu. So mi pa meščani, kot jih župan mesta tako rad imenuje, pokazali karakter. Življenje v centru mesta je še en dokaz, koliko kulture je še ostalo. Na ulici, ki je v mestu znana po znaku 30, pa sem videla že šoferja z 70 km/h. Na ulici, ki vodi na stadion. In na ulici, kjer je umetnost parkiranja nekje podobna odnosu z ljudmi, ki jim očitno ni mar za nikogar, razen zase.
Ob priliki bom našla odgovorno osebo za blok, v katerem živim. Ob priliki bom tudi našla osebo, ki mi je to naredila. Kajti čiščenje avtomobila ni primerljivo s tem, koliko je vredno moje življenje. In tudi to fakturo sem še plačala. Je pa zagotovo zadnja. Kajti, če se mi zaradi tega še kdaj kaj zgodi, bom tudi jaz ubrala mojo pot. Prijazno, kot zmeraj.
Zato dragi naši, pazite kje živite, kje hodite. Te dni niso na pohodu samo petarde, kajti ljudje z denarjem te dni razmetavajo bolj kot s smetmi.
Še vedno trdim da je treba dajati ljubezen, ker samo tako bo lepši svet.
Jutri bom malo manj jezna. In ena jajca ne prinese sovraštva.
Te pa nauči. Da se je kultura, spoštovanje in dostojanstvo človeka nekje izgubilo.
Upam, da jo lastnik jajce na našem avtu najde čim prej.
Pa lepe praznike moje mesto!
MalaMo. :*
