Marko Soršak, poznan tudi kot Soki ni samo vrhunski bobnar, član skupine Elvis Jackson, ampak je tudi moj sošolec iz študijskih dni, iz sosednjih razredov pa sva se poznala še iz srednješolskih dni na Srednji ekonomski šoli v Mariboru.Marko je več kot samo glasbenik. Marko je predvsem zelo velik človek.
Ko je že lep čas nazaj začel projekt pomoči šolam z glasbili ob 20 letnici svojega delovanja, verjetno niti sam ni verjel, da bo naredil to kar je naredil.
40 (!!!) osnovnih šol je že obdaril z glasbili in njegov cilj je 100.
Inspiracijo, da pišem ta blog je pravzaprav čisto naključje.
Pravkar sem pogledala njegovo fotografijo na FB iz bowlinga. Napisal je, da bo z zbranim denarjem osrečil pet šol.
Fascinantno se mi je zdelo.
Ljudje so se imeli fajn, se družili, spoznavali znane ljudi in pri tem pomagali mladim, ki gredo vstran od računalnikov in se učijo igrat glasbila.
Ko se spomnim same sebe, ko sem bila še mini, pa sem želela kitaro. Pa da bi jo seveda znala tudi igrat. No, do tega nikoli ni prišlo. Preprosto ni bilo denarja in tudi želja je prišla in odšla zelo hitro.
A ko gledam te mlade v njegovih videjih in to ljubezen do glasbe, se mi zarosi oko.
Danes zaradi obveznosti seveda nisem mogla prit niti pogledat te današnje prireditve. Pa velikokrat se najine poti sekajo tako, da si mahava včasih samo preko starega mosta, pa še to za tisto minuto in se nama že mudi dalje.
Verjamem, da bom lahko nekega dne pomagala tudi s svojimi cekinčki in da bom lahko nekega dne tudi sama lahko dala kaj tem mladim, ki jim želim, da uživajo v glasbi in 
življenju, ki jih čaka.
Za zdaj pa le pišem te vrstice v podporo. V znak ljubezni do glasbe, do pozitivne energije, do tega, da je ta projekt tako nepopisno vrhunski, da je ta projekt tako nesebičen, tako drugačen, tako energičen. Da ko vidiš otroka kako cuka Markota in ga prosi, če bi jim kaj zabobnal…pa si misliš…res je vredno.
Marko vse dela gratis, če ne veste. Od nikogar ne dobiva ničesar, niti za potne stroške ne dobi. Vse to počne, ker ljubi glasbo in hoče s svojim projektom osrečit mlade po državi.
Zaveda se, da je njegova pot zelo zahtevna, vendar nikoli ne jamra, nikoli se ne pritožuje. Dela ko norc, a za tako stvar moraš bit malo nor. Za njim je majhna ekipa, ki pa dela izredno veliko delo in predvsem zelo plemenito.
Marko ne dela za danes, dela za lepši jutri in dela za srečnejša otroštva teh mladih učencev. Ki morda ne igrajo nogometa, ki morda ne trenirajo tenisa ali pa rokometa. Ampak, ki bi radi nekega dne bili glasbeniki, ki bi jih ljudje občudovali na odru in z njimi peli na koncertih.
In zato, dragi moj sošolec, ti pišem ta blog…da ti povem še tukaj. Kot sem ti tolikokrat prej v kakem mailu, sporočilu ali pa sem ti čestitala na ulici…da sem res ponosna nate. Da po 22 letih kar te poznam, lahko rečem, da je že skrajni čas, da mi končno daš eno podpisano avtogram kartico, ker sem bila ena tvojih prvih fenic ob odru. Kje je že ta Lent in tisti mali oder blizu Drave…
Vztrajaj, smej se in predvsem varno vozi, ko pelješ nov paket na kako šolo, da jim za zmeraj spremeniš življenje.
In ne pozabi, da smo ponosni nate, ko ponosno dobiš nagrado za svoje plemenito delo, predstavljaš svoje delo na radijskih in tv postajah, ali pa samo na naši najljubši srednji šoli.
Ni pomembno. Ker to kar delaš, se ti nekje vrne…in to kar delaš, nima pravih besed plemenitih dejanj.
Je pa vseeno vredno napisat, da ljudje zvedo, da v mestu ob Dravi igramo. Na prave bobne ali pa samo s pravimi žogami.
Mama vijol’čnih utrinkov.
MalaMo
