Skupna žalostna zgodba starostnikov Rije in Ilije se je iztekla. Starostnikoma so v zadnjih mesecih pomagali pri Humanitarčkovem projektu Vida. Rija, ki je bila po možganski kapi v domu, je umrla. Njen Ilija, ki so ga “posvojili” v hostlu v bližini doma, je ostal sam. Prej sta bila v svoji borbi za preživetje neločljiva.
“Včeraj se je poslovila naša Rija … Rija – naj bo tam gori dovolj šamrolc … in naj tvoje oči žarijo v sreči. Hvala Jana, Jožica in Matej, ki ste nam omogočili, da sta bila Rija in Ilija do zadnjega skupaj …” so zapisali pri Humanitarčku in predstavili zgodbo starostnikov, ki so jima želeli olepšati jesen življenja. Tako, kot jim jo je povedal Ilija.
Kmeta, ki sta nekoč imela zlate čase
“Ilija in Marija sva midva. Baje, da sva kmeta, ampak v resnici sva samo “gvišne pare iz gmajne”. Jaz, Ilija, sem mojo Marijo prvič videl pri maši. Kako mi je bila lepa! Najlepša je bila od vseh. Sem rekel, da jo kuj vzamem za mojo. Saj sem jo. Že 60 let je moja gospa. Čeprav je bolj malo od gospe ostalo. Ko sem jo ženil, sem ji obljubil, da pri meni bo pa gospa. Velik grunt smo imeli, živino. Ona je tam iz ene male hiške, njeni so bili dninarji,” jim je zaupal Ilija in povedal, da so bili sprava taki časi, da ji je lahko marsikaj kupil. “Ah, kje so ti cajti, ko sem ji še lahko pelc montl kupil. Pa šamrolce na nedeljskem sejmu. Tako se je rada sladkala. Zdaj sva samo še gvišna vsem.”
Dve hčerki, ki sta jima privoščila najboljše
Imela sta dve hčerki: “Luštni deklini, pametni. Z Rijo sva jima plačala šole, pa karte za Ljubljano. Tavečja Meta je šla na učilišče, tamlajša Jona pa za medicinsko sestro. Morala sva veliko delat na gruntu, pa tudi pri sosedih, da sta lahko imeli, kar sta rabili. Hodili sta domov enkrat na mesec, pa ob praznikih. Rija je takrat vedno veliko skuhala, pa v glaže dala, da sta imeli za jesti. Vedno jima je dala taboljše kose mesa.” Zaupal je še, kaj sta vse naredila, da bi bilo hčerkama dobro in da sta ju včasih obiskala.
Ena hčerka se je sramovala brega, od koder je šla v Ljubljano
“Štiri ure sva do Ljubljane potovala takrat. Tako sva bila ponosna na najino Meto, prva je bila taka izučena. Ampak Meti nisva bila zelo v ponos, Rija je imela le znošen gvant, pa stare šolne. Jaz pa tudi nisem mel ravno novega klobuka. Smo na kosilo šli, tja ob reko Ljubljanico. Dunajske sem hotel vsem privoščit, pa je Meta rekla, da je vegetarijanka že veliko časa,” je povedal in da jo je mama vprašala, kam je dala meso, ki sta ji ga z očetom dajala: “Je rekla, da je dala kolegom. Jaz nisem rekel nič, samo sem prijel Rijo za roko, da se ni zjokala, ker sva midva velikokrat pa samo zelje in krompir. Od tega kosila je bila Meta doma samo, ko je po svoje stvari prišla, se je selila. Dobro se ženila, tja gor v Ljubljano. Vedno se je sramovala brega. Enkrat nama je poslala nekaj stvari, ki jih ne rabi več. Češ da naj jih ponucava za doma, za v mesto niso več. Je bil v škatli tudi njen modri montl. Rija ga ima še vedno obešenega v omari.”
Druga hčerka je odšla v tujino
Tudi za drugo hčerko je povedal: “Jona je še nekaj hodila domov. Našla je službo, takoj čez mejo. Potem pa vedno bolj globoko v Avstriji. Enkrat na leto piše. Znamke so le drage. No, punci sta odrasli. Fajn živita. Midva imava še vedno ta naš grunt, to najino hišo. Včasih je še Rija kake rože sadila, če bi Meta in Jona prišli kaj mimo. Pa malo sva vedno travo kosila, če bi kdaj vnuki prišli. Včasih napišejo za praznike kako voščilnico, Rija vse špara. Včasih so celo kake fotografije. Lepi so, ti naši vnukci.”
Rija in Ilija v vse večjem pomanjkanju
Povedal je, da nimata več televizorja, da jima tudi avto ne vžge in da ne hodita več k zdravniku, ampak nek mladi pride do njiju. Ter da sta betežna, z malo pokojnino. In da otrok nista prosila za denar. Res da sta imela posestvo in hišo, a tudi to je bilo v slabem stanju. Ilijo je vse bolj skrbelo, ker je bila njegova Rija vse bolj suha in slabotna. Zdelo se mu je, da zaradi žalosti.
Humanitarček pomagal pri srečanju s hčerko in vnuki
In v takem so ju našli pri Humanitarčku in Projektu Vida. Zanju je namreč povedal njun zdravnik. Kake tri mesece se nista pustila motiti, nato sta le pustila prišleke v njuno bližino. Uspeli so poiskati hčerko Meto, a ni imela časa za obisk. Nato so navezali stik z njeno hčerko, njuno vnukinjo. Ta jim je dala stik še z drugo hčerko in njenimi otroki. “Na Rijin 84. rojstni dan je vnukici uspelo združiti družino in pripeljati na obisk večji del njenih članov. Celo pravnukice. To je bilo veselje. Meta takrat ni uspela priti, zakaj je bilo temu tako, nismo nikoli izvedeli,” so zapisali in dodali, kakšna žalost se je zgodila teden dni kasneje.
Rijo je zadela možganska kap, svojci so “izpuhteli”
Rijo je zadela možganska kap. “Premikala je samo levo roko, občasno pomežiknila, ni govorila, bila je povsem nepokretna. Namestili so jo v dom, saj Ilija ni mogel skrbeti zanjo, svojci pa so spet izpuhteli. Ilija je bil strt. Zanj ni bilo prostora, vsaj ne še kmalu, vozi ne več. Pred tem pa sta bila z Rijo neločljiva. Začasno smo se v hostlu v bližini doma dogovorili za prenočišče, da bi jo lahko obiskoval. A se jim je Ilija tako prikupil, da so ga “posvojili”. Pomaga okoli vrta, pospravi sobe, le postelj ne more preobleči. Rad pa zabava popotnike, tudi dobro domačo hrano zna skuhati. Tam ima svojo sobo, celo nekaj evrov dobi zraven. Hostel je nekaj minut stran od doma …” s opisali zadnje dogodke.
Neločljiva do konca, čeprav na različnih naslovih
“Vsako jutro je obiskal svojo Rijo, odnesel ji belo kavo. Popoldne jo je pelje na sprehod, zvečer ji je šel zaželeti lahko noč. Ko je dobil v hostlu nekaj evrov, ji je nesel tudi kakšno šamrolo. Zdelo se je, da vsaj Ilijo Rija razume. Pogosto se mu nasmehne, celo nekaj besed je že spregovorila, čeprav nepovezano. Ena od njih je (še vedno) “montl”. Včasih še vedno pride na obisk vnukica brez pravnukov. Včasih pošlje kartico Jona. Meta se nam ne javi več,” so opisali stanje. In nato žalostno vest, da se je Rija poslovila in da je Ilija ostal brez nje. “Rija se je poslovila 10.10. 2021, Ilija jo je do zadnjega stiskal za roko.”
