Ptujsko sodišče bo v ponedeljek izreklo sodbo Silvu Drevenšku za lanski božični trojni umor nekdanje partnerke in njenih staršev v Gerečji vasi, za kar je tožilstvo predlagalo dosmrtno zaporno kazen. A to ni prvi takšen predlog, ki pa ga doslej sodišče še ni izreklo v nobenem primeru. Dosmrtna kazen je v Sloveniji znova v veljavi od leta 2008.
V Sloveniji je vse do leta 1998 kot najvišja mogoča izrečena kazen veljala 20-letna zaporna kazen, ki je veljala še iz časa nekdanje Jugoslavije od leta 1956. Leta 1998 je državni zbor z novelo kazenskega zakonika uvedel 30 let zapora. Dosmrtna kazen pa je stopila v veljavo 1. novembra 2008, torej v času pravosodnega ministra Lovra Šturma.
Med razlogi za njeno uvedbo je takratna Janševa vlada navedla samo t. i. Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča. Hkrati je sicer priznavala, da vključitev te kazni sicer ni obveznost države pogodbenice, vendar pomeni korekten odnos do mednarodne skupnosti.
Kazenski zakonik sicer dosmrtni zapor predvideva v primerih storitve dveh ali več umorov, kaznivih dejanj genocida, hudodelstva zoper človečnost ter vojnega hudodelstva.
Kot je leta 2017 ob ponovnem razmišljanju o ukinitvi tako hude kazni v strokovnem članku napisala strokovnjakinja za kazensko pravo Alenka Šelih, predlagatelji drugih razlogov, kakršni so na primer gibanje kriminalitete, zlasti gibanja kaznivih dejanj odvzema življenja, niso navedli.
Njen članek se je zavzemal za odpravo kazni dosmrtnega zapora, saj takšna kazen zaradi nedoločenosti ne izpolnjuje načel zakonitosti in sorazmernosti. “Preprečevanje novega kaznivega dejanja storilca je težko napovedati, resocializacija pri tej kazni ni mogoča, namen zastraševanja in povračilnosti pa sta bolje uresničena s hitrim in čim bolj zagotovim kazenskopravnim obravnavanjem storilca,” je zapisala Šelihova.
Kazen dosmrtnega zapora je v večini evropskih držav najhujša možna sankcija za storilca kaznivega dejanja. V vse pravne sisteme, ki jo poznajo, razen v slovenskega, je bila po mnenju Šelihove uvedena kot oblika nadomestila za smrtno kazen v času, ko so smrtno kazen odpravili.
Ob tem je pomembno dejstvo, da je katerakoli najhujša predpisana sankcija v kazenskopravnem sistemu nekakšno merilo, v okviru katerega se oblikuje kaznovalna politika sodišč. Če je najvišja predpisana sankcija zapor do 30 let, pomeni kazen v tej višini absolutni maksimum, od katerega se oblikujejo merila za izrekanje kazni za posamezne skupine kaznivih dejanj in za posamezna kazniva dejanja, v primeru dosmrtnega zapora pa se se celotna lestvica premakne navzgor.
Šelihova je v svojem mnenju še poudarila, da si kazenskopravni sistem države, ki te kazni ves čas od konca druge svetovne vojne ni poznal in je brez nje shajal v času avtoritarnega enostrankarskega sistema, ne bi smel dovoliti, da jo je uvedel v pogojih demokratičnega večstrankarskega sistema.
Takšna ugotovitev je po njenem še toliko bolj upravičena, glede na dejstvo, da število kaznivih dejanj odvzema življenja ne narašča, hkrati pa za mednarodna hudodelstva, za katera je prav tako predpisana, obstaja le majhna verjetnost, da bi jih lahko presojala slovenska sodišča.
Poskus ukinitve dosmrtne zaporne kazni, za kar se je zavzemal pravosodni minister Goran Klemenčič, je propadel leta 2017. Čeprav je pred tem večkrat ponovil, da je to zanj pomembna civilizacijska rešitev, je zaradi premajhne politične podpore od nje odstopil, saj naj ne bi želel ogroziti drugih pomembnih novosti, ki jih je takrat prinašala novela kazenskega zakonika.
Predlagatelji so se že ob pripravi predloga zavedali, da čas za take spremembe nikoli ni primeren. Kot je ob začetku javne razprave na eni od okroglih miz dejal takratni predstavnik ministrstva za pravosodje Ciril Keršmanc, odprava dosmrtne kazni ni samo simbolna, ampak tudi strokovno utemeljena poteza. Na nasprotovanje je predlog naletel tudi zato, ker so se pojavili nekateri pomisleki, da se dosmrtni zapor ukinja prav v času teroristične ogroženosti.
Sicer pa so slovenska sodišča, odkar je bila leta 1998 najvišja zagrožena kazen zvišana na 30 let, izrekla 18 takšnih kazni, ki so postale pravnomočne. Dosmrtno kazen je tožilstvo doslej predlagalo štirikrat, a z zahtevo v prvih treh poskusih ni še nikoli uspelo.
Nazadnje so tožilci to storili aprila, ko so najvišjo možno kazen zahtevali za Petra Gaspetija, obsojenega za trojni umor na območju Domžal, a mu je sodišče izreklo 30 let zapora. Pred tem so dosmrtni zapor predlagali za Kristino Mislej, ki je leta 2009 umorila svoja otroka in kitajskega državljana Zuxionga Wuja, ki je leta 2010 umoril nekdanja delodajalca.
Sploh prvega pa so na 30 let zapora zaradi umora podjetnika s Cvena pri Ljutomeru leta 1999 obsodili Bojana Žalika.
vir: lokalec.si