Danes so me nečaki povabili v restravracijo s hitro hrano, ki se ponaša z veliko rumeno črko M in odločili smo se, da obiščemo najnovejšega, ki se je odprl ob avtocesti na Pobrežju. Lepo urejeno, ni kaj. Malo drugačen sistem naročanja, kot v ostalih njihovih restavracijah. Zame sicer nič novega, Alex in Eva pa čisto navdušena nad ekranom kjer sam naročaš! Waaaaau teta Branka, kako dobro je to. Pa na “tač” je! Jaz osebno temu pravim mašina nečloveških odnosov.
Pa za moje negodovanje danes ni nič kriva restavracija z veliko rumeno črko M, ampak vsa ta tehnologija, vpeljana v trgovine, restavracije in še marsikam drugam, kjer se delavci podzavestno spreminjajo v robote, brez čuta in občutka za stranko, ki je prišla nekaj malega zapravit in si pri tem zaželi še kakšen iskren ali naučen dober dan in na svidenje, lep dan še naprej. V trgovinah so že dalj časa na voljo samopostrežne blagajne. Vem, da sama trgovina na tem kar nekaj denarja privarčuje, ampak jaz bi vseeno raje tisti dober dan in na svidenje izrekla s sočlovekom in ne “sorobotom”.
Ker ko stopim za tisto mehansko blagajničarko (to naredim v primeru, ko imam v košari res malo izdelkov, da ne delam gužve na pravi blagajni), prvo kaj naredim jo utišam. Prvič, ker do zdaj še nobene mašine nisem pozdravila in je ne bom, niti ona ne bo mene, niti ji ne morem povedat, da bi še jaz imela ene tobačne palčke (saj bi napisala cigarete pa ne vem kak je to zdaj po novem sprejetem tobačnem zakonu. Mogoče bom kaznovana ker reklamiram.). Kaj šele, da bo rešila kak problem, ker ni zaznala izdelka v vrečki! No potem pride in reši problem blagajničarka sestavljena iz par milijonov celic in ki ji dejansko bije srce!
Tudi velika večina restavracij, kavarn in barov uporablja te tablice za jemanje naročil. Tukaj pa sem odkrito res čisto nervozna, ko vidim da natakar pride do mene z njo. Dobim občutek, kot da še mi dober dan preberejo iz tiste frdamane (pardon izrazu) tablice. Bože ne daj, da si namislim, da bi še na pici imela dodatne gobice ali kaj pač vse si izmišljujemo. Jaz gledam natakarja in mu naročam, on gleda v tablico. Pa si mislim: “Halo….tu imam oči, v oči me glej.” In še preden se odločim ali sem vse naročila, natakar že odvihra proti drugi mizi, vmes pa še kr kloca po tej frdamani (pardon do konca članka) tablici. Imam iz službe osebno izkušnjo z delom s tablico. Smo šefe kr skoraj eno leto prosili, da bi jih imeli, da bo delo olajšano in hitrejše. Da bomo manj utrujeni, ker bo manj skakanja po lokalu gor in dol do blagajne. Pa nam jih le nabavita. Sledilo je to, da smo jih s sodelavci po treh tednih pospravili v predal in tam so po dveh letih še danes in tam bodo tudi ostale. Ko je kateri od šefov kdaj vprašal zakaj ne delamo na tablice, za katere smo toliko gnjavili (pa res smo!), smo vedno našli kak izgovor. Pozabili smo jo napolniti, izklaplja se, posodobit jo moramo. Vsak izgovor je bil dober, samo da ostanejo v predalu. In naposled se le malo bolj razkuri in vpraša zakaj ne delate s frdamanimi tablicami? Saj niso bile zastojn!! No končno le izdamo pravi razlog zakaj smo na smrt skregani s temi frdamanimi tablicami. Po teh par tednih uporabe in klocanja po ekranu smo izgubili vsak pristen stik z gostom. Še mini demonstracijo kako to zgleda smo mu pokazali. In ker sem s sodelavci ena izmed tistih ljudi, ki z gostom radi poklepetamo, se z njim pohecamo in imamo z njimi nek očesni stik in topel odnos, je bila ta tablica prava nočna mora. Prisežem, da si sploh nisem zapomnila obrazov ljudi katere sem stregla. Zadnji teden preden so letele v predal, sem se pri mizi opravičevala, da jih ne gledam med pogovorom v oči, ampak res morem vse kaj so si namislili, natipkati.
Vas zanima reakcija šefov? Zelo dober argument ste mi povedali! In frdamane tablice so še danes v predalu, s sodelavci pa še vedno uporabljamo staro dobro preizkušeno metodo.
Blokec, kuli in en lep odnos z našimi gosti.
