Ura je 23:00. Prvič v tem dnevu se lahko vsedem in umirim. Zapolnjeni dnevi mi tega pač ne dovolijo. In ravno v teh dnevih se vse vrti okoli tega. #kalvarija111
Tukaj si, končno. Mesece nazaj, poletje 2016, konec julija, tam gor na vrhu, se je vse začelo v moji glavi. Spomnim se, da je bil lep sončen zahod in prav prijetno je bilo sedeti kako uro in enostavno uživati trenutke, barve narave. Danes sem tukaj. Loči me dobrih 20 dni, ko se bom spustila v to zgodbo. Tekmovanje s samim seboj. Ne vem kaj me čaka, lahko uspem ali pa tudi ne. Nikoli ampak res nikoli ne gre po načrtih. Nov projekt, nova zgodba, še večji izziv. Srce, glava in telo. Vsak ima svojo žurko. In ti žuri so dolgi, posebni in neprecenljivi. Vedno znova se spoznavam in čudim.
Pišem svojo zgodbo za življenje. Že dolgo nazaj sem nekje “stopila iz cone udobja”, kjer vsi živijo, in šla po svoje. Srečna sem. Zbudim se vsako jutro in živim. Svoje življenje. Tako kot
je meni všeč, pa čeprav je na glavo, včasih drugačno, ampak to sem jaz.
Ne počnem stvari v življenju, da bi bila drugim všeč. Sploh se ne ukvarjam ali obremenjujem z negativnimi odzivi/komentarji o mojih podvigih. Vedno se bo našel nekdo, ki mu bom všeč, ali pa mu ne bom. Ampak to je življenje. In jaz vem kdo sem in kaj zmorem. Hvaležna pa zelo! Za vse tiste, ki si upate, stopate z mano po tej poti, spustite kdaj kako zavoro in sezite po več.
Upajte si, stopite iz cone udobja in začnite. Po svoje!
Ne dolgo nazaj mi je prijatelj na mojo zgodbo povedal en stavek, s katerim me je iskreno nasmejal in mi dal za misliti: “Mi smo pande, take posebne, samosvoje, drugačne.”
In res!
Sem samo panda, ki s svojim koščkom bambusa v tej džungli išče svoje srečno mesto pod soncem!
