Celjan Kristian Hajnšek, Štajerec, ki ga poznajo vsi, ki se spoznajo na pomorstvo in jadranje. Z Andražem Mihelinom sta duet, ki jima je uspelo ustvariti eno najbolj priljubljenih majhnih jadrnic neolimpijskega razreda, Seascape.
Pogovarjali smo se s Kristianom Hajnškom, ki nam je zaupal kje se je zgodba začela in kakšne so želje za prihodnost.
- Kako se je “celinski” človek znašel na morju in kaj je Celjana pripeljalo tako daleč, da je osvajal svetovna morja?
Na morju sem se znašel bolj po naključju; kot študenta sva s punco šla na tečaj jadranja, ki ga je organiziral moj sedanji poslovni partner, Andraž Mihelin. Po tej predstavitvi me je jadranje začelo zanimati, vanj sem se po svoji stari navadi vključil z vso energijo, se udeleževal več tekmovanj doma in v tujini ter zelo kmalu videl, da mi način jadranja, ki je doma v našem okolju ne ustreza. Tu imaš na voljo olimpijsko jadranje za mlade in isti način jadranja s posadko za tiste, ki so kot mladi bili del olimpijskega ciklusa. Za ostale, kontinentalce, je pač tako, da je večina vrat zaprtih.
Ker me vedno (in ne samo pri jadranju) zanimalo tisto, kar ne morejo početi vsi, še posebej pa odprtomorsko jadranje sem iskal povezave s tem načinom jadranja. Tako sem našel knjigo Jureta Šterka, ki opisuje kako je nastopil na solo regati Minitransat, ki me, po pravici povedano ni pritegnila. Jure je zapisal »prihaja vihar«, snel jadra, se zaprl v kajuto in tri dni 
kuhal krompir in čakal, da vihar mine. K sreči ali pa na žalost, kakor vzameš, je na koncu knjige objavil tri strani dolg intervju z zmagovalcem te regate, ki je izkusil taisti vihar, se pripravil nanj, v žepe nabasal energijske ploščice in vodo, ter 48 ur preživel za krmilom. Z ustvarjeno razliko glede na tekmece je na koncu zmagal regato. No, to pa je nekaj, kar je zbudilo moje zanimanje.
S kolegom Andražem sva nekako delila to žejo po izkušnjah, zato sva netipično slovensko združila vire, porabila prihranke, si sposodila kar nama je zmanjkalo in v Franciji najela staro jadrnico tipa Minitransat 650. Z njo sva dobila vstopnico v svet oceanskega jadranja, odjadrala tekmovalno sezono 2002 na Atlantiku in postavila osnovo za nadaljevanje najinega projekta – nastop na solo regati čez Atlantik, Transat 650.
- Kmalu se je izkazalo, da je v vas veliko podjetnika in inovatorja. Od kod ste črpali ideje za vaše prve projekte in kako se jih uresničevali?Osnova za večino idej, je najin športni projekt, ki sva ga poimenovala 4ocean. Začetek je zmeraj težak, ker si nov, nimaš jadrnice in zato nimaš izkušenj in kredibilnosti. In ker nimaš slednjega, ne moreš dobiti sredstev (denarja ali jadrnice) da bi dokazal da si sposoben izpeljati kaj takega in pridobil izkušnje/kredibilnost. Zato je bil najin prvi projekt zagotovo najina uvodna sezona 2002, s katero sva dokazala sebi, da to znava in zmoreva ter dobila dovolj kredibilnosti za pogovor s sponzorji. Prepričana, da je to to, sva z Andražem naslednje leto in pol iskala pokrovitelja, ki bi nama omogočil konkurenčno nastopiti na regati Transat 650. Gre za regato, ki vsaki dve leti poteka med Francijo in Brazilijo. Na štartu se zbere med 70 in 90 tekmovalcev, posebnost je da so jadrnice dolge samo 6.5m in da si na njej sam.
Kot v vseh dobrih filmih sva rekla, da je skrajni, ampak res skrajni čas februar 2004, podpisala sponzorsko pogodbo konec marca s podjetjem Adria Mobil in takoj naslednji dan odpotovala v Francijo, kjer sva pričela z gradnjo dveh jadrnic. Prvi Transat sva odjadrala v 2005, končala regato po 28 dneh plovbe in domov prinesla dovolj navdušujočo zgodbo o preseganju domačega okolja, da je sponzor podaljšal naše sodelovanje še za dve leti. V 2007 sva drugič nastopila na regati Transat 650, tokrat kot favorita za stopničke. Po uspešno končani regati, sva bila postavljena pred dejstvo, še enkrat na regato ali kaj drugega. Prva opcija bi pomenila ponavljanje stare zgodbe, zato naju ni več zanimalo, druga pa je bila spet oranje ledine. Pod predpostavko,« če lahko ena oseba upravlja moderno in hitro jadrnico na tekmovanju čez ocean, potem ni razloga da bi morali rekreativci jadrati na zastarelih dizajnih«, sva želela narediti izdelek, ki bi enake občutke prinesel povprečnemu rekreativnemu jadralcu. Tako se je rodil najin prvi model, jadrnica Seascape 18, ki sva jo ponudila na trg leta 2008.
- Pot do današnjega uspeha je bila zagotovo trnova?
Niti ne, trnja ni bilo prav dosti, saj ne raste po morju, je bilo pa dosti drugih ovir. Marsikaj pove tudi dejstvo, da se v vsem tem času v naši deželi še ni našel junak, ki bi ponovil najino udeležbo na regati Transat 650.
Kar se tiče podjetniške poti, pa je zgodba bolj običajna, trnje zamenjajo polena, ampak to je dokaj običajno v našem okolju, ne glede na to kaj izdeluješ.
- Če primerjava jadranje včasih, pred leti, ko ste vi začenjali in danes. So kje kakšne stične točke?
Stične točke so še vedno iste, voda in veter. Ves ostali segment tekmovalnih jadrnic pa se v zadnjih 20 letih radikalno spreminja. Novi dizajni, novi načini gradnje, nove tehnične rešitve so povzročile da se je performansa bistveno povečala. Če ostanemo na nam domačem odprtomorskem jadranju so razlike očitne. Leta 1997 je rekord v jadranju okoli sveta znašal 71 dni, danes, v februarju 2017 pa so isto pot prepluli v 40 dneh.
Po drugi strani pa segment turističnih jadrnic trmasto vztraja pri svojem. Če primerjamo povprečno turistično jadrnico leta 1985 in njeno sodobnejšo izpeljanko od danes, vidimo da so enake, da na isti volumen natrpamo še več šare, zato je performansa jadrnice kvečjemu nazadovala. Razkorak tako ne bi mogel biti večji. In v tem območju med modernimi tekmovalnimi jadrnicami in zastarelimi potovalniki, nastaja nov prostor, ki ga izkorišča par prodornih in modernih navtičnih znamk, med drugim tudi naše podjetje, Seascape.
- Danes ste uspešen podjetnik, izdelujete svoj model jadrnic, kako uspešna so vaša plovila?
Danes izdelujemo tri modele jadrnic, 5.5 metrski seascape18, 7 metrski seascape 24 in 8 metrski seascape 27. Vsi trije modeli so nagrajene jadrnice na mednarodnih razstavah, vse tri so bile nominirane za evropsko plovilo leta, seascape 18 in seascape 24 pa sta prestižni naziv tudi osvojila. Vse tri jadrnice so osvojile tudi naziv plovilo leta v ZDA, kar je še posebej zanimivo glede na njihov trg.
Od začetkov konec leta 2008 pa do danes, smo prodali 483 jadrnic vseh treh modelov.
- Kako je v svetu jadranja, kot športa, sploh pri nas v Sloveniji, je dovolj prepoznavno, bi lahko bilo bolj?
Moje mnenje je, da naše okolje jadranja ne dojema kot šport. Smučanje bi imelo isti problem; če bi ga vsi poznali zgolj preko popivanja na »apres ski« in po »panzertanc« vižah, bi težko prepričal nekoga da je to resen šport z veliko odrekanja. Tako pa smučanje vsi poznamo preko tekmovanj in nam je jasno kakšen šport to je.
Jadranje te sreče nima. Tekmovanja so praviloma odmaknjena iz pozornosti, zato ga večina pozna preko poletnih križarjenj z najetimi jadrnicami in tropom prijateljev po principu »žderi-loči«. Taki publiki je težko dojeti, da gre nekdo na regato ki traja 28 dni in prepluje 8000 km, da si sam na jadrnici in da ne spiš, bereš knjig in si vrtaš po nosu ampak se vsej 28 dni daješ z ostalimi tekmovalci v floti 90 jadrnic.
Velik del krivde za to gre tudi Jadralni zvezi, saj je omejena na financiranje par izbranih obalnih klubov kjer se izvaja olimpijsko jadranje po principu starši funkcionarji – otroci tekmovalci, ostalo pa jih niti ne zanima.
- Ste v svoji karieri sodelovali tudi s katerimi prepoznavnimi športniki svetovnega kova, tudi s Slovenci?
V času našega športnega projekta smo sodelovali in nastopali z in proti nekaterim imenom ki danes krojijo vrh oceanskega jadranja, vendar povprečnemu Slovencu pomenijo manj, kot da rečem Janez Novak.
- Kako naprej, kakšni so vaši cilji?
Postati vodilni svetovni brand za moderne in hitre rekreativne jadrnice.
9. O vas oziroma vaši preizkušnji na Transat-u je bil posnet tudi dokumentarec, ali boste v prihodnosti posneli še kakšnega? Je film doprinesel k večji prepoznavnosti, odprl več vrat, postavil kakšno vprašanje?
Ta dokumentarec je bil posnet na regati Transat 2005. Gre za brutalno iskren vpogled v zgodbo dveh tekmovalcev, na solo regati preko Atlantika. Brez šminke in brez frizure.
Mislim, da film ni presegel okvirov jadralske javnosti, ki nas že pozna, predvsem zato ker je režiser želel nastopiti na festivalu športnega filma in ga pred tem ni smel prikazovati. Po tem pa je preteklo že toliko časa, da zgodba nikogar več ni zanimala, vključno z režiserjem. Škoda, ampak tako je.
Ne, v prihodnje ne načrtujemo snemanja filmov, smo daleč prezaposleni z izdelovanjem modernih jadrnic.
FOTOGALERIJA
