Liga prvakov v Futsalu.
Vstopnice in majčka za prvi dan elitne skupine. Sreda je. In vesela sem, da sem jih prejela ravno za danes. Za ostala dva dneva je to zelo težko, za soboto nemogoče.
Hvaležna, da sem dobila vstopnice, zraven vzamem Andraža in Tedija.
Prvi polčas je zanimiv, drugi se začenja dokaj nezanimivo.
Pol pa fantje na pune do konca.
Goli so padali, ljudje so začeli noret in padla je ekipa Ekonomac.
Poštena bom. Pojma nimam kdo so nasprotniki, naše fante pa poznam samo po obrazih.
Vendar iskreno privoščim vsem strelcem, celotni ekipi, vsem gledalcem, ki so prišli na tekmo. Ni nas bilo malo.
Bilo je posebno doživetje. Sploh zato, ker je edina od teh treh tekem, ki sem si jo lahko ogledala.
Vendar jaz ne bi bila jaz, če ne bi malo dregnila v enih par stvari.
Parkirišče. Ljudje parkirajo kak jim paše. Če pa bi radi komu čuvali plac, pa stojijo kot francozi sredi parkinga in pričakujejo da se bom mimo peljala. Pogrešala sem nekoga, ki bi urejal promet.
Druga zadeva je uradni komentator. Zgubljen v vesolju. Še nagradno igro je na koncu tak bogo izpeljal, da nisem vedela čemu je sploh namenjena. V osnovi se mi je zdelo, da bi moral bit za to vlogo dodeljen nekdo, ki ta šport v osnovi razume. Če ga, se iskreno opravičujem. Nisem dobila občutka, ki bi bil takšen. Povezovanje je bilo vse prej kot primerno za tako veliko tekmovanje.
Tretja in mislim da daleč najbolj pomembna stvar so pa dresi.
Čudoviti so, ker so naši, ker jih poznam, ker so dresi, ki so mi najljubši na planetu. Ni lepše barve, ne moreš met lepših dresov. In tu sledi…ampak.
Fantje so mojstri svoje igre, zadevajo, zmagujejo, imajo vrhunskega golmana, se borijo, se cenijo, igrajo v moštvenem duhu, vidi se, da so prijatelji. In se tu res ne najde nekdo, ki bi jim dal drese, ki bi bili v celoti v isti barvi, morda tudi s priimki od zadaj. Če pa se to ne dovoljuje, pa vsaj drese, ki bi bili v celoti enaki, morda celo s kakšnim logotom ekipe. Fantje so si to zaslužili. Upam, da je kje kakšen glas, ki jim bo uredil drese točno takšne, kot si jih zaslužijo.
Ne bom povedala kdo je zadel, ker bi lagala in bi imena prepisala iz spleta. Ne bom govorila o tem kako vrhunsko igrajo, ker nimam pojma kaj je vrhunski futsal.
Sem pa gledala s svojimi očmi.
In moje oči so videle vijol’čno ljubezen. Videla sem garače na igrišču, ki se niso ozirali na to kje igrajo, s kom igrajo in kaj jim to prinaša.
Igrali so, ker imajo radi to igro. Ker jo obožujejo, ker zmagujejo, ker so enotni. In predvsem zmagujejo, ker jim je to način življenja.
Ponosna sem na vas, dragi futsalovci. Kakršno koli je že vaše ime. Bodite ponosni na to, kar ste dosegli minuli večer. Bodite ponosni na vsako borbo, na vsako štango, na vsako šanso, na vsako kričanje, ko ste mislili, da se vam godi krivica.
Predvsem pa bodite ponosni, ker ste v mesto prinesli nekaj, kar nihče ni verjel, da boste. Pokazali ste s svojim srcem in karakterjem, da je vse mogoče in da so sanje dovoljene, ker jih boste uresničili.
Sicer pa ste v osnovi že zmagovalci. Ker ko stopite na igrišče, se nikogar ne bojite. In takšnih, kot ste vi, mesto rabi v večjem številu.
Aja, še en neustrašen borec je prišel.
Tim Gajser je prišo.
Povedal, da se pripravlja na nove podvige in ja, navija za Barco in Maribor.
Hvala za prijetno druženje. Vas spremljam in držim pesti za vse vas.
In obljubim, kmalu vas bom vse poznala po imenih. Vseeno vas imam iskreno rada. Ste inspiracija za vse nas.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
