Varuh človekovih pravic Peter Svetina se je danes na virtualnem posvetu o družbeni vključenosti invalidov, ki ga je pripravila mariborska fakulteta za varnostne vede, zavzel za zagotavljanje enakih možnosti, enake obravnave in posledično preprečevanje diskriminacije invalidov. Kot je dejal, ta cilj ne sme biti le v teoriji, pač pa tudi v praksi.
Dejal je, da se morajo naša prizadevanja usmeriti v uporabnika in njegove potrebe, saj le tako spoštujemo njegovo dostojanstvo. “Solidarnost in povezanost sta ključna, ko gre za človekove pravice, gre za dostojanstvo. In to velja za vsa področja našega udejstvovanja. S konceptom urejanja dostopnosti za vse človekovo dostojanstvo vsekakor postavljamo v ospredje,” meni Svetina.
Po njegovih besedah je naloga države, da dosledno varuje vse tiste ljudi, ki niso konkurenčni na trgu dela, prav tako pa je dolžna ustvarjati pogoje, da lahko živijo dostojno življenje.
Za Svetino je velik izziv tudi staranje prebivalstva. Vedno več je starejših in starajočih se invalidov. Srečujemo se tudi s čedalje pogostejšim pojavljanjem kroničnih bolezni in porastom duševnih motenj, kar je med drugim močno odstrla prav pandemija. Ta na duševnem zdravju prebivalstva že pušča zareze, o tem tudi vse več govorimo, a se Svetina boji, da se bomo čez nekaj let z zaskrbljeno ozirali na to obdobje, ker za izboljšanje stanja ne storimo dovolj.
Direktor Agencije za varnost prometa Jože Hribar je povedal, da mora biti pravica vsake osebe, ne glede na oviranost, s katero živi, da se v okolju giblje čim bolj neodvisno in varno. Da bi bilo to mogoče v kar največji meri, je treba prilagajati in izgrajevati ustrezno infrastrukturo. V Sloveniji je po ocenah okrog 170.000 invalidov. Ovire in prepreke, s katerimi se v javnem prostoru srečujejo osebe z različnimi oviranostmi, je treba v čim večji meri odstraniti in nadomestiti s primernejšimi, meni Hribar.
Pozval je vse udeležence v prometu, ne le voznike, naj bodo v prometu spoštljivi, sodelovalni, saj ljudje z ovirami niso zgolj gibalno ovirani. V mislih moramo imeti slepe, slabovidne, gluhe, naglušne, gibalno ovirane starejše, pa tudi nekatera druga psihofizična stanja. To je denimo demenca pri starejših, upad kognitivnih sposobnosti, zaradi česar posamezniki lahko v prometu postanejo še bolj izpostavljeni.
“Če k prej omenjenim 170.000 prištejemo še skoraj 20 odstotkov prebivalstva, starejšega od 65 let, in ob zavedanju, da se prebivalstvo pospešeno stara, je povsem jasno, da je omogočanje multimodalne mobilnosti nuja in ena od prioritet. S potrebami takšne mobilnosti se bo prej kot slej srečal vsakdo izmed nas,” pravi Hribar.
Agencija je bila že od začetka tudi aktivni partner v projektu Parkiraj izgovore drugam, saj je to področje, ki je, tako Hribar, še posebej občutljivo in nikakor ne sme ostati spregledano. Prav tako agencija pred mednarodnim dnevom invalidov že več let podaja pobudo o poostrenem nadzoru nad neupravičenim parkiranjem na parkirnih mestih za invalide v čim večjem številu občin. Poziv k poostrenemu nadzoru so podali tudi letos in upajo, da se bo nanj odzvalo čim več občin.
Mariborska fakulteta za varnostne vede pa je maja letos izvedla raziskavo o družbeni vključenosti invalidov in pravici do mobilnosti, v kateri je sodelovalo 19 invalidnih oseb. Podroben vpogled v življenje invalidov, vsakodnevne izzive z dostopnostjo, premagovanjem fizičnih oz. arhitekturnih in tudi družbenih ovir, je pokazal, da se razmere izboljšujejo, vendar so še daleč od idealnih.
Glede splošnega odnosa do njih so sogovorniki izpostavili, da so ljudje pogosteje pripravljeni pomagati. Pri tem je seveda pomembno, da je ta pomoč ponujena in nudena na ustrezen in nevsiljiv način.
Navkljub oceni o izboljšanju razmer se še vedno srečujejo z najbolj osnovnim problemom, kot je na primer dostop do primernega stranišča. Raziskovalci so tudi izpostaviti nedostopnost objektov v javni rabi, med katerimi so institucije državne uprave, lokalne samouprave, izobraževalne institucije, restavracije, muzeji, zdravstveni domovi, železniške postaje in podobno.
Opazne so predvsem razlike med posameznimi lokalnimi okolji, kjer je prilagojenost javnega prostora, organiziranost lokalnega prevoza bistveno boljša v velikih mestih, med katerimi so sogovorniki v veliki meri kot primer dobre prakse izpostavili Ljubljano.
Vir: Lokalec.si
