Viktorija Kovačič: “Najmočnejše vzgojno sredstvo je zgled.”

Direktorica Inštituta Sofijin izvir Maribor, pod okrilje katerega sodi zasebni waldorfski vrtec Studenček, Viktorija Kovačič je ob 100-letnici delovanja waldorfske pedagogike spregovorila o waldorfski pedagogiki ter začetkih in delovanju waldorfskega vrtca v Mariboru.

Namensko ste izbrali drugačno pot, četudi Mariborčani naj ne bi bili najbolj naklonjeni uvajanju novosti. Od kod tako močna želja po »oranju ledine«?
Za delo z otroki sem bila poklicana. Že kot majhna deklica sem se čutila zelo prizadeta, ko so se otrokom dogajale krivice. V času mojega študija se je v Mariboru že osnovalo društvo, v katerem so bili večinoma starši, ki so želeli waldorfski vrtec in šolo za svoje otroke. V svoj krog so povabili našo skupino študentov iz takratne Pedagoške fakultete in nas zaprosili za sodelovanje pri njihovih prizadevanjih. Ti starši so bili večinoma napredno misleči pedagogi iz javnega sistema. Naš cilj ni bil le kritično razmišljanje o prevladujočem državnem sistemu vzgoje in izobraževanja, temveč predvsem soustvarjanje novih naprednejših vzgojnih in izobraževalnih konceptov ter predvsem njihovo prenašanje v prakso. Sama sem v času začetkov pobližje spoznala delovanje prvega waldorfskega vrtca v Brezovici pri Ljubljani in bila nad samim vrtcem in pedagoškim procesom, ki sem ga seveda takrat neposredno primerjala s svojo prakso v javnem vrtcu, ne le navdušena, ampak naravnost očarana.

Torej ste zaradi očaranosti premagovali napore, s katerimi se skoraj zagotovo sooči kdor koli, ki se loti česa novega, še posebej, ko gre za tako občutljivo in pomembno področje, kot je področje vzgoje in izobraževanja oziroma dela z otroki nasploh?
Najtežje pri moji začetni waldorfski poti je bilo to, da me skoraj nihče iz ožjega in širšega okolja ni razumel, kaj sploh počnem. Tudi doma so me čudno gledali. Razložiti z besedami je bilo težko. Ljudje so mi govorili, da sem se pridružila sekti, se posmehovali ali dajali cinične pripombe. Tudi vodenje mešane skupine 19 otrok po posebnih pedagoških načelih je bil zame pri mojih 25 letih težek zalogaj. Hkrati sem bila še absolventka na Pedagoški fakulteti, pričela pa sem tudi obiskovati waldorfsko specializacijo v Ljubljani. Cele dneve sem posvečala vrtcu, saj je bilo ob skrbi za otroke treba izdelati veliko ročno narejenih igrač, ki so značilne za waldorfske vrtce. Poleg tega sva s kolegico Petro pripravljali in prevajali vsebine za otroke iz nemškega učnega načrta. V tem obdobju sva sodelovali s celotnim kolegijem vzgojiteljic iz petih waldorfskih vrtcev v Gradcu. Avstrijske kolegice so nama zelo pomagale in tako je nastal naš prvi waldorfski učni načrt za vrtce. Ko sem leta 1996 ostala edina waldorfska teta v skupini Vile in palčki, pa sem bila postavljena pred zahtevo, da koncept waldofskega vrtca prilagodim javnemu in vključujem tudi sodelavke iz javnega vrtca. Program dela v skupini Vile in palčki tudi za starše ni bil jasno opredeljen s Publikacijo, torej opisom programa, hišnim redom ter pravili v enoti. Mešanje javnega in waldorfskega sistema v tako nedorečeni obliki se mi je zdelo manipulativno in nesprejemljivo, zato mi je znova prekipelo. Spet sem odkorakala iz javnega sistema, besna in razočarana, ampak še bolj trdno odločena, da bom delala samo waldorfsko pedagogiko in nič drugega. Se pa družim s kolegi iz stroke, ki so zaposleni v javnem šolskem sistemu. Med nami vlada vzajemno spoštovanje ter izmenjava izkušenj in idej. Prijateljem ni všeč, koliko vložka moram dati jaz v delo za enak ali manjši prihodek, meni pa niso všeč njihove možnosti neodvisnega in svobodnega strokovnega odločanja. A predvsem je med nami jasna zavest o tem, da drug drugemu nič ne zavidamo.

Katero pa je osnovno in najbolj pomembno načelo waldorfskega vrtca Studenček?
Najmočnejše vzgojno sredstvo je zgled. Odrasli smo otroku zgled, ker otrok, še posebej majhen, posnema svojo okolico v vseh razsežnostih. Tudi zato waldorfska pedagogika izhaja iz Steinerjevega načela: »Edina prava vzgoja je samo vzgoja.« Opisala bom preprost primer. Dveletni otrok je izpulil igračo iz rok drugemu otroku. Drugi otrok zajoče. Celotna slika reševanja te situacije postane vzorčni primer za otroke, kako se reši takšna situacija. Če vzgojiteljica otroku na hitro vzame igračo iz rok in zraven še nestrpno graja otroka, ki je to naredil, v smislu, da se to ne dela, otroku in drugim otrokom v skupini s tem kaže način komunikacije. Če je tak vzorec pogost, bodo sami enak način uporabili za reševanje konfliktov in komunikacijo z vrstniki. Torej otrok puli drugim stvari iz rok in veliko uporablja grajanje v enakem vzdušju in na način, kot to delajo odrasli v njegovi neposredni bližini. Primerneje je, če otroku v taki situaciji pokažemo odprto dlan ter prijazno in umirjeno prosimo, da nam »sedaj lahko pokloni« to stvar. Lahko ponudimo tudi enako ali drugo igračo za zamenjavo. Pri majhnih otrocih vedno igra vlogo tudi čas, zato jim potrpežljivo dopustimo, da informacijo predelajo in ustrezno reagirajo, hkrati pa dopustimo, da oba vpletena otroka sodelujeta pri reševanju nastalega konflikta. S ponavljanjem opisane oblike reševanja konflikta otrokom privzgojimo čisto drugačen model obnašanja in ustvarjamo primerno vzdušje v odnosu oziroma v skupini.

So takšni pristopi značilni samo za waldorfski način izobraževanja?
Finski izobraževalni sitem je zavedanje o moči učiteljeve osebnosti, vpliva in zgleda že delno vključil v svoj koncept. Poudarek na ustreznih značajskih lastnosti pedagoga se kaže že skozi izbor ustreznih profilov za ta poklic ter skozi proces usposabljanja in kasneje visokih kriterijev pri samem delu z otroki ter vrednotenju tega poklica.

Četudi waldorfski vrtec v Mariboru danes ni več novost, se zdi, da širša javnost še vedno ugiba in domneva, v čem se vaš sistem razlikuje od ostalih. Katere so, po vašem mnenju, najpogostejše zmote v prepričanju o waldorfskem vrtcu v primerjavi z javnim?
Zmotno prepričanje je prisotno pri ljudeh, ki podajo svoje sodbe, preden so sploh vložili trud, da bi zadevo bližje spoznali v praksi ali se neposredno pozanimali pri ljudeh, ki to delajo. Kultura, da ne sodiš in ocenjuješ stvari, ki jih ne poznaš, je žal pri nas čisto odsotna. Nekateri mislijo, da že na podlagi neke trivialne informacije ali pogovora ob kavici, zadevo poznajo. Prva takšna zmota je, da otroke v waldorfskem vrtcu zavijamo v vato. V našem vrtcu izhajamo iz spoznanja, da je mirno in lepo otroštvo, v katerem otrok dobi dovolj ljubeče pozornosti in dober vrednostni sistem, samostojnost ter dobre navade, edini pravi temelj za razvoj močne osebnostne strukture odraslega človeka, ki se bo učinkovito spopadal z izzivi življenja in se tudi po preizkušnjah in pretresih spet postavil nazaj na noge. Zato smo v waldorfski pedagogiki do otrok pozorni, prijazni in topli. To ni »vata« in razvajanje, temveč je hranilna popotnica za vse življenje. Druga zmota je, da je waldorfski vrtec religiozno naravnan oziroma ideološko opredeljen. Kateri vrtec pa ni oziroma kateri človek ni ideološko opredeljen? Vsak od nas ima svoje ideje oziroma prepričanja o življenju in vsak od nas v nekaj verjame. Profesionalnost pedagoga se odraža prav v tem, da je v njegovem centru ideja in vera v fenomen otroka. Usmerjenost v nenehno raziskovanje in naprezanje za objektivnim zaznavanjem otroka, okolja in trenutka. V ospredju je sledenje vsem spoznanjem o človeku in značilnostih otroka – to je edina sprejemljiva religija in ideologija dobrega pedagoga, vse drugo v tem odnosu ostane zunaj.

Tretja pogosta zmota pa je, da naši otroci niso pripravljeni na šolo in izzive sodobnega sveta. Na tem mestu sta prisotna dva večja vidika. V enem lahko verjetno govorimo o uporabi ali zlorabi sodobne tehnike ter njenem vplivu na razvijajoč otroški organizem, kar je danes postalo res veliko vprašanje, a se na tem mestu tega ne bi podrobneje dotikala, ker je preobsežno. Pod drugovrstne izzive se pogosto misli na način obnašanja, ki naj bi človeku prinesel nek uspeh in uveljavitev v družbi. Tukaj pa se izvaja največja možna manipulacija, saj se ustvarja prepričanje, da lahko človek uspe z agresivnostjo in tekmovalnostjo do drugih ljudi okoli sebe. Čeprav je danes jasno in dokazljivo, da so se največji uspehi za družbo in posameznika zgodili prav zaradi sodelovanja, sočutja in vseh drugih lastnosti, ki dvignejo človeka daleč nad živalskost in primitivnost. So izzivi sodobnega sveta tekmovalnost, egoizem, zavist, laži, manipulacija, pomanjkanje sočutja, hlastanje za udobjem, užitki in denarjem? Je otroka treba zgodaj začet uriti v teh lastnostih, da bo to obvladal in se boril v družbenem zverinjaku? Naše prepričanje je, da je treba uriti in poudarjati boljšo plat človeške narave, zato v našem vrtcu Studenček temu zavestno rečemo »ne hvala, teh sposobnosti ne bomo vzgajali«. Pri nas je prioriteta celosten razvoj otroka v skladu z lastnim tempom ter lastnimi predispozicijami. Torej otrok ne silimo v dejavnosti, za katere še niso zreli. Prosta igra je otrokova temeljna razvojna potreba, vzgojitelj v skupini pa je tihi, a zavestni opazovalec otroka in pomočnik za vse naloge, ki jim otrok sam še ni kos. Kakovostna prosta igra je specialnost waldorfske pedagogike, ker ogromno pozornosti posvečamo vprašaju, kaj je potrebno, da otroci sami razvijejo res kakovostno ustvarjalno igro z dobrim medsebojnim sodelovanjem in bogatimi doživetji. Otroci pri nas dobijo dobre navade v odnosu do ljudi, materialov in dejavnosti.