Utopitve so drugi najpogostejši vzrok za smrtne poškodbe predšolskih otrok. Najbolj ogroženi so otroci od 1. do 3. leta starosti, ki se največkrat utopijo ali “skoraj” utopijo v bazenu in vodah v naravi.
- Varnost otroka pred utopitvijo lahko zagotovimo predvsem tako, da ga aktivno nadzorujemo, kadar je v bližini vode ali v vodi. Majhnega otroka imamo ves čas na dosegu roke, saj se lahko utopi že v nekaj centimetrih vode, ne da bi zaklical na pomoč.
- Otrok naj v bazenu, jezeru ali morju plava le skupaj z odraslo osebo, ne glede na njegovo znanje plavanja. Napihljivi obroč, rokavčki ali jopič ne zagotavljajo varnosti, zato naj otroci pripomočke za plavanje uporabljajo le pod nadzorom odrasle osebe, ki zna plavati.
- Otrok se lahko začne učiti plavanja v starosti 4 leta. Vpišemo ga v plavalni tečaj in se mu pridružimo, če smo tudi sami neplavalci. Čeprav zna otrok plavati, to ne pomeni, da se ne more utopiti.
- V primeru utopitve lahko rešimo otroku življenje le z znanjem prve pomoči in temeljnih postopkov oživljanja. Čimprej se udeležimo tečaja prve pomoči, da bomo znali pomagati svojemu otroku.
- Ne dovolimo, da nam uporaba mobilnega telefona ali karkoli drugega niti za trenutek ne preusmeri pozornosti od otrok, ki so ob vodi ali v njej.
- Ne pijemo alkohola pred plavanjem, vožnjo s čolnom ali kadar nadzorujemo otroke, ki so v vodi ali ob njej.
Domači in javni bazen
V bazenu in ob njem je treba otroke ves čas aktivno nadzorovati. Napihljivi pripomočki za plavanje ne zagotavljajo varnosti otrok pred utopitvijo, prav tako ne znanje plavanja, saj otroku lahko spodrsne in pade v bazen, ob tem z glavo udari ob rob bazena, izgubi zavest in se utopi.
Če imamo domači bazen, ga z vseh štirih strani obdamo z ograjo tako, da bo bazen popolnoma ločen od hiše in dvorišča. Ograja naj bo visoka najmanj 130 cm, ima naj samo pokončne letvice, presledek med njimi pa mora biti manjši od 10 cm. Vrata ograje se morajo samodejno zapirati in zaklepati z avtomatsko ključavnico, ki mora biti zunaj dosega otrok. Prekrivanje bazena z zaščitno prevleko ni učinkovito pri preprečevanju utopitev najmlajših otrok, saj otroci poskusijo hoditi po prevleki in lahko ostanejo ujeti pod njo. Če uporabljamo nadzemni sestavljiv bazen, dosledno upoštevamo navodila proizvajalca za varno uporabo. Vsak dan po koncu uporabe pospravimo stopnice za vstopanje v bazen zunaj dosega otrok.
Iz bazena odstranimo vse igrače takoj, ko jih ne uporabljamo več. Plavajoče igrače lahko pritegnejo otroka, da se steguje za njimi in pri tem pade v vodo. Otroke poučimo, da se okoli bazena ne smejo prerivati, loviti in skakati v vodo. Prav tako se ne smejo potapljati v delih bazena, ki niso posebej označeni za potapljanje. Nevarno se je zadrževati blizu odtoka bazena ali sesalnih odprtin, ki niso ustrezno zaščiteni, saj lahko vodna črpalka potegne v odtok dolge lase, otrok pa ne more splavati na površje in se utopi. Otroci naj imajo v bazenu dolge lase vedno spete.
Če pride do nenadnega poslabšanja vremena z grmenjem in/ali bliskanjem, je treba bazen takoj zapustiti.
Jezera, ribniki, morje
Jezera in ribniki so še posebej nevarni, zato je treba otroke ves čas aktivno nadzorovati ob vodi in v njej. Voda ob obrežju jezer in ribnikov je običajno plitva, potem pa se dno strmo spusti, zato lahko otrok hitro izgubi tla pod nogami.
Voda v jezerih in ribnikih je tudi bolj motna in pod gladino lahko skrivajo posamezne skale, veje, razbito steklo in različne odvržene premete, v katere se lahko zaplete noga ali roka, ali povzročijo poškodbe. Otroci naj bodo obuti v primerno obutev za vodo, ki ne drsi in ščiti pred poškodbami.
Pred skakanjem v vodo skupaj z otrokom preverimo, ali je voda dovolj globoka in kakšno je dno na mestu, kjer bomo skakali. Po priporočilih naj bi bila voda za skakanje globoka vsaj 270 cm. Otroku razložimo, da se je treba skakanja na glavo naučiti, pri čemer roki vedno iztegnemo naprej. Zaradi varnosti naj bo prvi skok v vodo na noge. V motni vodi je nevarno, da ob skoku na glavo udarimo ob dno in si poškodujemo hrbtenico in živčno tkivo hrbtenjače. Posledica take poškodbe je ohromelost udov in telesa od poškodbe navzdol.
Na morju spoštujemo z bojami označena plavalna območja in plavamo le znotraj le-teh. Vedno plavamo skupaj z otrokom in mu razložimo, da ni varno plavati v bližini pomolov in strmih skal. Nenadni val nas lahko vrže ob skale in nas poškoduje.
Tudi v morju naj bodo otroci obuti v primerno obutev, ker lahko bosi stopijo na bodice strupene ribe, kar povzroči hude bolečine z oteklino na mestu vboda. Otroke poučimo, naj ob poškodbi zaradi stika s strupeno ribo ali meduzo, takoj poiščejo pomoč odrasle osebe.
Če pride do nenadnega poslabšanja vremena z grmenjem in/ali bliskanjem, je treba vodo takoj zapustiti.
Na plovilu
Na plovilu uporabljamo atestirane rešilne jopiče ne glede na dolžino potovanja, velikost čolna ali plavalne sposobnosti. Dojenčka lahko vozimo na plovilu šele takrat, ko je dovolj težek, da uporablja rešilni jopič. Napihljivi pripomočki za plavanje (rokavčki, obroč, jopič) ne morejo nadomestiti uporabe rešilnega jopiča. Prav tako se na plovilu namesto rešilnega jopiča ne uporablja otroškega avtomobilskega sedeža, ker se sedež skupaj z otrokom takoj potopi.
Za otroke, mlajše od 5 let, izberemo tak rešilni jopič, ki ustreza otrokovi teži, ima ovratnik, da drži glavo (obraz) nad vodo, ter dodatni varnostni trak, ki poteka med nogami. Velikost rešilnega jopiča preverimo tako, da otroku oblečemo jopič in zapnemo vse varnostne trakove, otrok pa dvigne stegnjeni roki nad glavo. Nato primemo jopič za zgornji del odprtin za roke in ga nežno potegnemo navzgor: če jopič seže preko otrokove brade ali ušes, je prevelik ali pa so varnostni trakovi premalo zategnjeni.
Pred vožnjo preverimo lokalno vremensko napoved zaradi nevarnosti neviht ali močnih vetrov.
Na zaprtem motornem plovilu se priporoča namestitev javljalnika ogljikovega monoksida v kabini, da nas opozori na prisotnost tega smrtonosnega plina, ki lahko uhaja iz motorja.
