Pretežno nasmejana, če je ne poslušaš pa izjemno glasna Eva Žvikart, nam je zaupala kako je vandrati po Aziji. Bivša Drugogimnazijka s skoraj zaključeno diplomo iz pedagogike – zakaj? “Ups, življenje se je zgodilo in prioritete spremenile.”
1. Kako in zakaj si se odločila zapustiti rodno grudo in se odpraviti v svet? Si bila del tiste znane fraze “bega možganov” ali “iskanja kruha v tujini, ker ga je doma premalo”, ali si imela kakšne drugačne motive?
Pravzaprav nisem imela nobenega motiva. S kolegico sva nabasali nahrbtnik in se odločili, da greva raziskovat Jugovzhodno Azijo za 3 mesece. Po enem mesecu potovanja pa sva pristali na rajskem otoku Koh Rong v Kambodži. Še eno srečno naključje, namreč plan je bil ostati samo za nekaj dni, po enem tednu pa sva obe čutili, da ne moreva kar oditi. Popolna priložnost, da malo prihraniva in hkrati uživava življenje. Seveda pa en mesec mine hitro in interes za backpackanje je hitro upadel v primerjavi z možnostjo ostati na otoku. Kmalu sem se znašla v neprijetni situaciji pojasnjevanja svoji družini, da bom podaljšala obisk Azije za še dodatne tri mesece. In tako se je zgodil mesec številka štiri, ko sem ugotovila, da moj trimesečni budžet (ki sem ga uspela razpotegniti na štiri) ne bo več dolgo zdržal in, da si bom primorana najti službo, ki dejansko nekaj plača. Po pogovoru z mnogimi expati je bila najbolj smiselna odločitev oditi v Phnom Penh, si tam najti stanovanje in službo. Učiteljev Angleščine v Kambodži vedno primanjkuje, tako da sem v roku 10 dni imela stanovanje in podpisano pogodbo v mednarodni javni šoli za naslednjih 6 mesecev.
2. Kakšen kulturni, finančni in še kakšen dodatni šok si doživela ob privajanju na novo bivališče, ljudi, okolico, iskanje…?
Kulturni šok je zagotovo prava beseda za opisat moje doživljanje Kambodže, še posebej Phnom Penha. Iskreno, potrebovala sem približno 6 mesecev, da sem se popolnoma prilagodila, prve 3 mesece pa mi itak ni bilo čisto nič jasno, ampak je bilo pa full zabavno! Že, če se preseliš samo v drugo mesto v svoji državi, je logistika organiziranja življenja zapletena, kaj šele, če to narediš v državi, kjer ne poznaš ne kulture, ne jezika! Morala sem se navaditi na vse mogoče stvari – promet brez pravil, hrano, skuhano v higienično dvomljivem okolju, potenje od jutra do večera, izstopati in biti opazovana na vsakem koraku samo zato, ker sem bela, biti previdna na cesti, ker je v Phnom Penhu rop torbice kar pogost pojav, sedenja na majhnih plastičnih stolčkih ob prašni cesti, ker je tam pač najboljša ledena kava… in ignorirati pogled na smeti ob cesti in v reki. Poleg kulturnega šoka pa sem se morala znajti tudi v učilnici, v moji novi službi. Ne samo, da pred tem nisem nikoli formalno učila v šoli (čeprav sem že leta prej inštruirala in vodila delavnice za otroke), ampak nisem še nikoli poučevala učencev, ki v bistvu ne razumejo tričetrt besed, ki jih izgovarjam! Tako sem začela svoje novo življenje – poskušala najti smisel v tem, kar doživljam in vidim v svoji okolici, zvečer pa študirala angleško slovnico in osveževala znanje metod poučevanja. Ni bilo lahko, je bilo pa vznemirljivo!
3. Najprej si živela v Kambodži, ki je znana kot “zapuščina” nekdanjega hindujskega in budističnega cesarstva in kot zelo revna država. Zveni precej eksotično in negotovo – kakšna pa je bila tvoja izkušnja iz prve roke? Si se infiltrirala v novo religijo, meditirala, iskala ali celo doživela nirvano? Kaj si naredila, da si lahko postala “začasno njihova”?
Smejala sem se. Če bi lahko dala kakršenkoli nasvet turistu v Kambodži, bi rekla to – nasmeh te daleč pripelje. Naravnost obožujem Kambodžane, njihov pogled na svet, njihov počasni tempo in budistično filozofijo. Da sem se ‘infiltrirala’ sem, seveda, veliko prebrala in se pogovarjala z vsakim, ki je znal malo angleško. Ko začneš govoriti v lokalnem jeziku, opaziš kako hitreje te ljudje sprejmejo. Nikoli nisem opazila, da bi koga motilo, da sem tam, prej nasprotno, kot učiteljica angleščine sem bila tam spoštovana in, ker sem pokazala interes za učenje jezika, so bili ljudje navdušeni mi pomagati in z veseljem podelili znanje. Spoznala sem veliko ljudi in med njimi našla nekaj izjemnih prijateljev for life. Religija ni ravno “my cup of tea” in nisem iskala nirvane, sem pa spoštovala tradicijo in velikokrat prižgala kadilo v templjih, ki sem jih obiskala. Čeprav je politična situacija v Kambodži precej nestabilna in koruptivna, jaz osebno iz dneva v dan tega nisem čutila. Prej bi lahko rekla, da ravno zaradi grozljivih preteklih dogodkov ljudje bolj cenijo svoje življenje in so hvaležni, da lahko sedejo na tla s svojo družino in podelijo obrok. Še zdaj dobim kurjo polt, ko pomislim, da so nekateri starši mojih kamboških učencev bili otroci, ki so preživeli genocid. Ta misel te kar hitro prizemlji in ti da novo perspektivo v trenutkih, ko si misliš, da je življenje težko.
4. Pri čem si najbolj pogosto in najmočneje začutila razliko med Mariborčani in Kmerci? Smo si sploh v čem podobni? Si si morda želela, da bi si bili v čem bolj podobni?
Rekla bi, da smo si najbolj podobni v naši kulturi pitja. Ne samo, da Kambodžani radi kofetkajo, zvečer so bari polni veselih, s pivom podkrepljenih ljudi – počutila sem se kot doma 😉 Največja razlika pa je definitivno odnos do čistoče in smeti. Kambodžani so šele zdaj v procesu spoznavanja, da tla niso sinonim za koš za smeti.
5. Ker Kambodža očitno še ni bila dovolj, si izbrala še Vietnam. Zakaj selitev v sosednjo državo in ne domov? Kaj te je prepričalo pri izbiri, glede na to, da gre za državo, ki jo morda še najbolj poznamo po bojih ali napadih, vse od Kitajcev do odmevne vietnamske vojne z ZDA?
Najbolj me je prepričala možnost učenja in dobre plače za učitelje, hehe. Seveda pa, ko si enkrat v teh koncih brez končnega datuma vrnitve je škoda, če ne izkusiš še okoliških držav. Vietnam je čudovita dežela, idealna za potovanje in popolna za odkrivanje novih kulinaričnih užitkov. Za popotnika je zanimiva tudi razlika med tradicionalnim severom in modernim jugom. Če pa boš vprašal o zgodovini, ti bodo tukaj povedali o ameriški in ne vietnamski vojni.
6. Kako se je družina odzvala na to, da si še enkrat odšla na drugi konec sveta? Kaj sta ti rekla mama in oče, kaj ju je skrbelo? So bile prvič reakcije bolj burne ali drugič, ko sta izvedeli, da te še nekaj časa ne bo?
Ko se sedaj ozrem nazaj, moram omeniti kako čudovito je to novico sprejela moja družina. Ne me narobe razumet – mislili so, da sem nora in vsak telefonski pogovor naslednje leto se je začel s stavkom ‘Eva, kdaj prideš nazaj?’, ampak so mi kljub nerazumevanju moje odločitve stali ob strani in tudi finančno pomagali v tem tranzitnem obdobju. Brez njihove podpore bi bilo moje življenje sedaj precej drugačno in zagotovo manj zanimivo!
7. Trenutno tudi v Vietnamu poučuješ, kajne? Kako si dobila službo, kakšen je bil razgovor, so pogoji za delo za tujce kaj drugačni od pogojev za domačine?
Kot tujec, ki želi delati kot učitelj, je kar lahko dobiti službo, če si bel in “native English speaker”. Seveda moraš imeti kvalifikacije ampak TEFL certifikat je dovolj za učenje v večini centrov. Pošlješ prošnjo (moja je bila podkrepljena z ubijalskim priporočilnim pismom iz kamboške šole), dobiš intervju in jih prepričaš, da si pravi za službo. Na intervjuju moraš prikazati tipično ESL uro, kar ni problem, če si opravil tečaj. Jaz sem jih morala prepričati predvsem, da to, da sem Slovenka ne pomeni, da imam težki vzhodno-evropejski naglas. Čeprav delodajalci vedo, da sem Slovenka, moram v šoli lagati, da sem iz Amerike, saj starši plačujejo za ‘native speaker-je’. Otroci v Vietnamu pa se cele dneve učijo in tako imam tudi jaz cel dan službo. No, skorajda. Zjutraj poučujem nekaj ur v javni šoli, potem imam nekje med 12-17 odmor, potem pa grem delat še za nekaj ur v privatni center zvečer. Veliko učiteljev pravi, da se mučijo, ker moraš biti kot klovn. Učence je popoldan težko animirati, da bi poslušali ali se še nekaj naučili. Še posebej zato, ker je znanje angleščine 8 letnika slabo in, ko ti nekaj razlagaš, on sliši samo posamezne besede, ne pa smisla. Se pa vsekakor da in vidim kako zelo so moji učenci napredovali v enem letu.
8. Kako dolgo načrtuješ ostati v Vietnamu in kam potem? Ali sploh živiš po nekih načrtih, ali bolj avanturistično in se ti plani sproti spreminjajo?
Trenutno se fokusiram samo na naslednji korak. Začela sem z dodanimi urami angleščine prek spleta, kar upam, da mi bo v naslednjih nekaj mesecih uspelo pridobiti dovolj učencev, da bom lahko potovala in hkrati služila denar brez da bi bila primorana ostati na enem mestu. Planov je veliko, ampak nikoli ne veš kaj se zgodi, tako da sem zaenkrat samo srečna, da lahko delam to, kar me veseli in se prepustim toku življenja.
9. Glede na to, da so ti ljudje drugih kultur v obeh daljnih deželah gotovo “dali” neprecenljive izkušnje, nam za konec zaupaj še ali danes misliš, da si se odločila pravilno?
Zame je bila to vsekakor ena izmed pomembnejših življenjskih odločitev. Včasih se počutim kot mačka, zdaj v Vietnamu živim že svoje tretje življenje 😉 Tega občutka ne bi zamenjala za nič na svetu. Če bi ostala v Sloveniji, bi se vedno spraševala zakaj nisem šla, ko sem bila mlada in brez večjih obveznosti. Vsakogar, ki samo razmišlja o tem, ali bi potoval, spodbujam naj to naredi čimprej, za vsaj 3 mesece! So pa name vsa doživetja vplivala tudi osebno. Tukaj so nastali večni spomini mojih “najboljših let” in zdaj je napočil čas, da jim to na nek način vrnem. Trenutno zbiram denar za žrtve prisilnega dela v Vietnamu. Tekla bom na 42-kilometrskem maratonu po džungli Pu Luonga in ves zbran denar bom namenila Blue Dragon’s Children Foundation, ki pomaga otrokom iz ekstremne revščine, hkrati pa preprečuje trgovino z ljudmi. Kot učiteljici otrok in kot ženski mi to res veliko pomeni, tako da bom vesela vsakršne podpore.
FOTOGALERIJA
Enkratna izkušnja–BRAVO. Če bi bl mlajši bi se tudi sam podal v kaj podobnega –sigurno rabijo tudi kakšnega učitelja telovadbe ali nogometnega trenerja.