Slovo Igorja Tičarja iz mesta rektorja UM in njegovo poslovilno pismo sodelavcem, vzbuja občutek, da so za njegovo slovo odgovorni mediji in njihova navidezna dejstva. Ob tem bi rektorja opomnili na dejstva, da je njegov mandat zaznamoval sporen poizkus nakupa prestižnega avtomobila Audi za cc 100.000 EUR, ki so ga preprečile objave medijev, da je na Univerzi do objav medijev nemo opazoval spolno nadlegovanje in mobing svojega tajnika in da smo mediji bili tisti, ki smo ga opomnili, da obstaja zakon, zaradi katerega je predčasno zaključil svoj mandat in se na koncu upokojil. Celotno pismo si lahko preberete v nadaljevanju.
“Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, študentke, študenti! Ob izteku leta in mojega 31-mesečnega dela kot rektor se mi zdi prav, da o teh mesecih in o funkciji, ki jo opravljam, še sam nekaj povem. Pred skoraj tremi leti sem na neposrednih volitvah prejel zaupanje zaposlenih na Univerzi in zasedel položaj rektorja. To zame ni bil samo izraz osebne časti, ampak sem to funkcijo razumel tudi kot zavezo za odgovorno, zavzeto, pošteno in transparentno delo v dobro naše skupne Univerze. Naša Univerza je dobra univerza! Tudi če komu zveni kot provincialno hvalisanje, bom to vedno znova ponavljal. To trdim ne le zato, ker sem njene uspehe in ugled v zadnjih 42 letih spremljal in pomagal graditi tudi sam, ampak velja za tako tudi po izmerjenih mednarodnih kriterijih. V okolju in razmerah, v katerih obstaja, je odlična! Tega dejstva ne morejo spremeniti niti odkloni v smislu neakademskega ravnanja, ki se je, se, in se še bo dogajalo – ne delajmo si utvar! Naloga vseh nas na univerzi pa je, da na neprimerne prakse opozarjamo in delujemo tako, da jih je in jih bo čim manj. Za to je potrebno veliko budnosti, objektivnosti in konstruktivne kritike. Nad vsem pa bi morala prevladati kulturni dialog in zakonito ravnanje. Določilo zakona mi preprečuje končanje že podeljenega mandata. Vam prepuščam oceno, v kolikšni meri gre pri tem za varčevalne ukrepe, diskriminacijo na osnovi starosti, odnos do avtonomije univerze oz. odnos do voljene funkcije, kot je rektorska. Gre za funkcijo, za katero je potrebno izpolnjevati tako visoke kriterije kot za nobeno drugo – ne na univerzi ne v državi! Taka funkcija ne sme postati predmet žongliranja, trgovanja ali političnega kupčkanja! Osebno pa tovrstno poigravanje z zakoni dojemam kot neodgovorno in predvsem nedostojno. Tudi škodljivo za katerokoli univerzo. Zaradi spoštovanja do samega sebe in ugleda, ki sem si ga zgradil s svojim delom na UM, si ne morem in nočem dovoliti nadaljnjih poskusov neokusnega drezanja v osebno dostojanstvo. In storil bom, kot sem obljubil: upošteval bom odločitev ustavnega sodišča in se po njej ravnal (http://www.us-rs.si/ zadeva: U-I-100/17). Z opravljenim delom sem zadovoljen in nanj ponosen. Naša univerza uživa trden mednaroden ugled in je pomembno vpeta v gospodarske tokove vzhodne regije. Pohvalimo se lahko z mnogimi odličnimi in odmevnimi dosežki… Uspelo nam je poravnati stare obveznosti do zaposlenih, nenehno spominjamo državo po pravičnejši delitvi finančnega kolača….Seveda je treba še marsikaj postoriti. Gotovo je še veliko problemov… Verjeli ali ne, največji problem naše univerze ni rektorjeva upokojitev! Še beseda o medijski pozornosti, ki sem je bil deležen. Razen redkih svetlih izjem je novinarska korektnost in profesionalnost podlegla »facebook« navideznim dejstvom, prirejenim resnicam in neresnicam. Sicer pa o tem največ pove prispevek Branka Sobana v sobotni prilogi Dela, 16. decembra. Ni mu kaj dodati. V veliko zadoščenje mi je, da sem bil deležen razumevanja in podpore najožjih sodelavcev. Brez vaše pomoči bi v tolikšni meri težko uspel v vsem, kar sem si v programu zadal. Zato sem vam neizmerno hvaležen. Verjamem, da bo nedokončane projekte mogoče uspešno zaključiti. Zahvala za korektno sodelovanje gre članom UO. Članom in članicam senata pa zahvala za zaupanje, ki ste ga namenili mojemu delu s tem, ko ste kar trikrat potrdili upravičenost mojega položaja. Posebej pa se zahvaljujem vam, zaposlenim in študentom UM, ki ste me izvolili in mi s tem podelili izredno čast, ki je dana redkim! Uspešno delo in razvoj vsem zaposlenim in naši Univerzi!
Igor Tičar“
