Epidemija covida-19 je povzročila težave v oskrbovalnih verigah. Velik delež prebivalstva je v času zaprtja veliko prihranil in zdaj troši več, ponudba pa povpraševanju težko sledi. Ob tem prihaja še do zapletov pri distribuciji. Težave so večplastne, normalizacije razmer pa še ni na vidiku, pravi Matevž Obrecht s fakultete za logistiko.
Kot je za STA pojasnil Obrecht, je v času pandemije covida-19 prišlo do razslojevanja prebivalstva.
Medtem ko je del ostal brez služb, brez prihodkov, se je v času zaprtja številnih dejavnosti velikemu deležu prebivalstva nabralo veliko prihrankov. “In ti trenutno poganjajo povpraševanje in trošijo več,” je kot enega od razlogov za težave v oskrbovalnih verigah navedel Obrecht.
Po drugi strani so po njegovih besedah proizvodni obrati v Aziji in Evropi lani zaradi manjšega povpraševanja delali v manjšem obsegu, kar je vplivalo na celotne oskrbovalne verige, ki so začele delovati z zmanjšanimi zmogljivostmi. “Ko se je povpraševanje letos vrnilo, je bil odboj sunkovit, nato pa podjetja velikokrat niso zmogla slediti povpraševanju,” je pojasnil.
Vrnitev v prvotno stanje je za razliko od zmanjšanja proizvodnje, ki je boleče predvsem po finančni plati, izziv z organizacijskega vidika.
“Ko se je povpraševanje vrnilo, so bila podjetja najprej tudi malo skeptična, niso pretiravala z zalogami, so premalo planirala in predvidevala, zato je prišlo do t.i. učinka biča oz. v splošnem bolj znanega domino efekta. Zato je sedaj veliko podjetij upravičeno zaskrbljenih, kako pokrivati povpraševanje ob trenutnih negotovih dobavah,” je dejal Obrecht.
Po njegovih besedah zdaj cena blaga ni več bistvena, bistveno je, da naročeno dobimo. Zato Obrecht izpostavlja pomen partnerskih odnosov v oskrbovalnih verigah. “Partnerji v oskrbovalnih verigah se zavedajo, da dolgoročni odjem, sodelovanje … pomeni več kot hipno višji zaslužek, gradnja odnosov pa se ne zgodi čez noč. Odzivnost in zanesljivost postajata bistvena izziva oskrbovalnih verig,” poudarja Obrecht in dodaja: “Iz trga, kjer kraljuje kupec, gremo v trg, kjer kraljuje dobavitelj. Cene komponent se v določenih panogah spreminjajo tudi na dnevni ravni.”
Težave za oskrbovalne verige sicer predstavljajo tudi občasna zaprtja terminalov v kitajskih pristaniščih zaradi okužb s covidom-19.
Kitajska namreč zdravstvene razmere jemlje zelo resno. Tako so denino v kitajskem pristanišču Ningbo-Zhoushan 11. avgusta zaznali s covidom-19 okuženega pristaniškega delavca in takoj zaprli terminal. Odprli so ga šele minuli teden. Ker je pretovor glavnih pristanišč na Kitajskem tudi do desetkrat večji kot npr. v Luki Koper, takšno zaprtje lahko vpliva na dobave v svetovnem merilu.
Dodatna težava so po Obrechtovih besedah špekulacije, da gre pri občasnem zaprtju terminalov morda tudi za del trgovinske vojne in kazanja mišic Kitajske preostalemu svetu, sicer tudi v svojo (finančno) škodo.
Dodatno so v Vietnamu, Indoneziji in drugih državah jugovzhodne Azije motnje zaradi zapiranja tovarn, do katerih pride po izbruhih okužb.
“Zmanjšana proizvodnja na eni strani, zapleti v distribuciji in povečano povpraševanje na drugi tako povzroča sive lase podjetjem po vsem svetu,” je dejal Obrecht in spomnil na pomanjkanje WC papirja marca lani.
Obrecht dvomi, da bo do normalizacije razmer prišlo še letos
Nasprotno, takšne razmere bodo najbrž vztrajale še kaj nekaj časa. Če bi kitajska pristanišča izpolnila zamujene izdobave in naročila ter jih v ameriška pristanišča (v teh se namreč kopičijo natovorjene ladje; če je bila denimo v pristanišču v Los Angelesu včasih zasidrana največ ena ladja, se zdaj te preštevajo v desetinah) odpremijo najprej, bi po dostopnih ocenah v optimalnih pogojih potrebovali vsaj še mesec ali dva, da bi blago prišlo na cilj. “Manjkajo pa vsa logistična sredstva, od kontejnerjev do tovornjakov,” opozarja Obrecht.
Ladjarji po drugi strani kujejo rekordne dobičke, saj se je samo kontejnerski prevoz s Kitajske podražil za desetkrat. Obrnilo se je torej razmerje moči. “Izvajalca logističnih storitev, ki bi ga še pred enim letom takoj zamenjali in terjali za penale, če bi prihajalo do takšnih zamud, danes lepo prosimo in smo pripravljeni veliko plačati, da blago sploh lahko (najverjetneje) dobimo, saj nam drugače lahko zastane proizvodnja,” pojasnjuje Obrecht in dodaja, da gre za takšen primer pri nemškem Audiju.
Ker bi morale ladje zaradi zamud v pristaniščih čakati nekaj dni, se raje odločijo za drugo pristanišče. Ker se tako odloča veliko ladjarjev, vlada zmeda – določenih kontejnerjev ni, določeni so v drugih pristaniščih, določeni še zmeraj na ladjah, plujejo nazaj na Kitajsko … Zmeda je tudi v pristaniščih, kjer se je čakalna doba za raztovor krepko podaljšala.
“Normalizacijo lahko tako na kratek rok prinese le ponovno zaprtje javnega življenja v EU in ZDA, kar bi seveda ponovno znižalo povpraševanje,” je prepričan Obrecht, ki pa dvomi v tak scenarij. Kot dodaja, bodo tako občasna zaprtja tovarn in tudi pristanišč stalnica, ki jo morajo podjetja predvideti.
Izhod iz krize bi lahko po Obrechtovih besedah vsaj deloma ponudil železniški promet, tudi iz Kitajske, ki pa ga logistična podjetja niso tako navajena. Železniški promet je trenutno že cenejši od ladijskega, pa tudi bolj zanesljiv.
Že lani, ko je izbruhnila pandemija, se je veliko govorilo tudi o lokalizaciji oskrbovalnih verig, nadomestnih dobaviteljih, oceni tveganja dobaviteljev ipd. Toda po delni normalizaciji razmer lansko poletje se je na to pozabilo, je pa po Obrechtovih besedah tudi res, da proizvajalcev določenih komponent v Evropi ni več. Za vzpostavitev takšnih proizvodnih zmogljivosti v Evropi bi bila potrebna vsaj tri leta, višje bi bile tudi cene, prihajalo bi do okoljskih obremenitev.
Sicer pa tudi ob nadomestni proizvodnji in bistveno krajših oskrbovalnih verigah problem pomanjkanja surovin ostane, opozarja Obrecht. Vzrok za to pa ni le v povečanem povpraševanju in motnjah oskrbovalnih verig, temveč tudi v finančnih špekulacijah in manipulacijah. “Cene zato rastejo; cene določenih surovin zaradi povečanega povpraševanja, določenih pa zaradi špekulacij,” je še povedal.
EU se mora zaradi omejenosti virov in pragmatičnosti po Obrechtovem prepričanju zato še toliko bolj osredotočati na krožno gospodarstvo, učinkovito izrabo snovi in na prehod v bioekonomijo.
vir: sta
