Srečni vrtičkarji uživamo v obilici paradižnika. V tem času je poln sonca in najboljšega okusa. Če imamo svežih domačih plodov več, kot jih sproti porabimo, ti kar kličejo po shranjevanju za zimski čas. Ena izmed oblik konzerviranja je sušenje. Izberemo sorto, ki ima čim manj semen.
Odlični so pelati, ki jih na mariborskem koncu poznamo kot staro sorto. Paradižnik je visok, bujen in zelo bogato rodi. Ima podolgovate plodove (v obliki dateljna) s čvrstim mesom. Za sušenje izberemo popolnoma zrele paradižnike. Lahko jih sušimo v sušilniku (dehidratorju), pečici ali na soncu. Sušimo jih pri temperaturi do 47 °C.
Za preprost način uporabimo pladenj in mrežo iz pečice, pomagalo nam bo še sonce in veter. Za zaščito pred insekti izdelamo okvir, na katerega pritrdimo gosto mrežo, ali pa pladenj enostavno prekrijemo z gazo. Paradižnik razpolovimo in odstranimo semena (lahko jih shranimo za pridelavo lastnega semena). Pelate razrežemo po dolgem na štiri do osem delov. Položimo jih na mrežo tesno skupaj in izdatno potresemo z morsko soljo. Če želimo, lahko zraven sušimo tudi nekaj listov žajblja, bazilike, origana, lovorja ali rožmarina. Paradižnik se na soncu suši 2–4 dni, odvisno od temperature. Ponoči ga zaščitimo pred vlago. Rezine paradižnike večkrat pregledamo. Ko so rezine zunaj suhe, v notranjosti pa nekoliko mehke (na otip kot posušene marelice), jih shranimo v kozarce z oljčnim oljem ali zamrznemo. Preveč posušene, že trde paradižnike lahko shranimo v papirnate vrečke in jih zmlete uporabimo za začinjanje juh in omak.
Avtor: Metka Ternjak Gomboc
