Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 11. maja, v Stari dvorani premierno uprizorila dramo Ödöna von Horvátha Kazimir in Karolina v režiji Eduarda Milerja.
Ödön von Horváth (1901–1938), ki je v svojem kratkem in burnem življenju ustvaril enega najbolj markantnih dramskih opusov prve polovice 20. stoletja, je kot oster družbenokritični opazovalec v svojih delih z inteligentno jasnovidnostjo pokazal do kakšne splošne zavesti vodijo nastajajoče politične, ekonomske in osebne stiske. Njegove zgodbe so komunikativne in pristne, cinične in zabavne, natančne in lucidne. Večna aktualnost njegovih besedil pa izhaja predvsem iz njegovega poznavanja človeške narave in družbenih mehanizmov, ki se v zgodovini človeštva nenehno reciklirajo. Kazimirja in Karolino je pisal tik pred ustoličenjem fašizma leta 1932.
Dramaturginja in prirejevalka besedila Žanina Mirčevska je o drami zapisala, da ni le socialni, ljudski komad ali romantična melodrama, začinjena s socialno tematiko: »Gre za precizno sliko, ki na preprost način spregovori o duhovni omejenosti. Posamezniki niso zmožni razumeti položaja, v katerem so se znašli, kaj šele se spraviti z izzivi, ki jih prinaša osebna ali družbena kriza. V takem duhovno klavstrofobičnem ozračju je edini manevrski prostor beg iz realnosti v virtualnost ali omamo. Zaradi nemoči se ljudje zatečejo v zabavo, da bi preglasili svoje misli, se predajo preglasni glasbi, iščejo izhode iz realnosti z drogo, alkoholom, avtodestrukcijo. Pri tem gre istočasno za sejem ali osebno razprodajo teles in duš. Posamezniki se ponujajo na trgu za boljšo kariero, za status, za denar ali samo za en sladoled ali pijačo.«
