Pozno je, kmalu bo polnoč. Nikoli mi ne uspe zaspati pred eno zjutraj. Tokrat bom do takrat spisala še to kolumno. In najprej čestitke za novo stran MB Report in hvala za povabilo, da kaj napišem. Ko me je poklicala Tanja, če bi bila pripravljena sodelovati, sem najprej pomislila, z veseljem, a kje pa imam čas. Po nekajminutnem razmisleku pa si rekla, zakaj pa ne, saj imam, vsaj poslovno, kaj povedati. Nenezadnje tudi predavam o odnosih z javnostmi, že od tam je veliko materiala.
Pa vendar ta moja prva kolumna ne bo poslovna, saj se v teh dneh, nedaleč od mene, v Šentilju, odvija prava drama. Žalostna drama, v kateri družina ostaja brez hiše, ki jo je kupila na dražbi, saj jo je bivši lastnik, pred izselitvijo, povsem razdejal. Ne bom moralizirala kdo je kriv, kdo ima prav, tudi ne sodila o primeru, ker vse skupaj smrdi že pri glavi, torej sodstvu, ki je hišo prodajalo na dražbi, pa vse do zavarovalnice, sodnih cenilcev, zemljiške knjige itn.
Zmotilo me je nekaj drugega, pa saj sploh ne vem več, zakaj sem po vsem tem času, še vedno presenečena. Namreč, nad komentarji nas, Slovencev, pod objavo medijskih prispevkov o tem primeru.
Nedavno tega sem poslušala predavanje o tem, kako poseben narod smo, kako težko spodbudimo nekoga, da bi naredil nekaj po svoje, da bi sledil svojim ciljem in če se potem ob tem slučajno spotakne ali pade, se tolčemo po prsih, češ, saj smo ti rekli, kaj pa siliš nekam. Kaj ti je manjkalo v zoni udobja? Prav tako Slovenci zelo hitro obupamo, največkrat že po prvem padcu ali neuspehu. Medtem ko Američani vztrajajo in večkrat kot padejo, bolj se borijo, mi odnehamo takoj. Najbrž tudi zaradi okolice, ki nas ne bodri, da bi ponovno poskusili, ampak nam celo pritrdi, da je bolje če ostanemo ‘tam doli’. Bolje za koga, za nas ali njih?
Pa če se vrnem k nesrečnemu paru v Šentilj. Želela sta svojo hiško, pojavila se je priložnost, da jo kupita na dražbi in sta jo. Zanjo odštela več kot sto tisočakov in potem nanjo čakala leto dni. Ko sta jo končno dobila v posest, je bila razdejana, škode pa toliko, da je zdaj vredna vsaj polovico manj, če zanemarimo ostale zaplete s papirji, ki so sledili.
In kaj berem v komentarjih ljudi: “Prav jima je, kaj pa nista preverila! Zakaj pa sta tako
naivna! Naj si kupita svoja okna za 500 evrov od zavarovalnice! Laika, ki ne znata preveriti gradbenega dovoljenja! Jaz bi še streho odkrila in odpeljala!” Nikoli se ne okoriščaj na nesreči drugega (tu je mišljen bivši lastnik, ki ni bil sposoben vrniti dolgov, pa tudi njegova zgodba je morda žalostna in ga ne gre soditi). Primer je sprožil val naslajanja nad tujo nesrečo, pametovanja, kako se komu sploh lahko zgodi kaj takega in zakaj nista raje svoje hiše gradila… Celo čudne posle so pripisali nesrečnemu paru, ker sta domnevno, na dražbi, po vezah prišla do hiše.
Pa kaj je to mogoče? Pa kaj res ne premoremo kanček sočutja? Razumevanja njune situacije. Ostala sta brez strehe nad glavo, brez doma, ki sta ga komaj čakala. Izpostavila sta se medijsko tudi zato, da se vam ali meni takšna zgodba ne bi ponovila. Zdaj pa ju javno linčamo. In vse te komentarje prebirata, kot da ni dovolj, da se jima podira svet.
Eh, dragi moji Slovenčki. Zgražate se nad Avstrijskim Kekcem, sami pa za plankami, kjer se skrivate za nesrečo drugih, ne vidite dlje od svojega praga. In ko se nekomu zgodi kaj hudega, si polnite dušico, na tuji nesreči, ker je nekomu še težje kot vam. Pa je temu res tako? Zame je revnejši tisti, ki pljuva, od tistega, ki pljunke stoično prenaša.
Zato vama, dragi mladi par, polagam na dušo, da se trudita preslišati vse te nesrečne ljudi. Kar pišejo, govori o njih, ne o vaju. Želim vama vse dobro in verjamem, da bo imela zgodba srečen epilog, tudi zato, ker sem prepričana, da v tem svojem razmišljanju nisem osamljena.
Za “strokovne komentatorje” javnih forumov pa ta nasvet Erice Jong: “Vzamete življenje v svoje roke in kaj se zgodi? Nekaj strašnega: nikogar ne morete kriviti.”
Anita Mlakar
