Obožujem mamice, ki se ne predajo in se na moč trudijo pomagati svojim otrokom. Ena od takih genialnih mamic je Darja Strassberger, dvojčka je rodila v 7 mesecu nosečnosti, zaradi zapletov ob porodu sta Anže in Enej dobila cerebralno paralizo, naši zdravniki so dejali, da dvojčkoma ni pomoči, da bosta paralizirana preležala svoje življenje. Mama (po poklicu pravnica, ki je zanemarila svojo kariero in brezpogojno živela le za otroka) je iskala rešitev na vseh koncih, našla samoplačniške terapije v Zagrebu in po dobrih dveh letih sta dvojčka ob pomoči kolesa, začela hoditi.
Samo informativno naj pripišem, da so te terapije stale 100 evrov dnevno, za enega. Vprašajmo se torej, kaj vse je mama morala delati, da je zbrala ta denar. Po osmih letih truda in zbiranja informacij, sta bila dvojčka operirana v Ameriki in nista več obsojena na voziček. Mama in ata sta preučila vse zakone, statute, poznata vse luknje zavarovalništva. In vprašanje, ki ga tu ne gre spregledati je, če imamo vse tako dodelano, kako to, da morajo starši sami iskati rešitve, terapevte, poznati zakone in ne vem kaj še vse? In kakšna je usoda tistih otrok, katerih starši, ne poznajo zakonov in tudi pravic, ki jih imajo.
Sicer ne odkrivam tople vode, a moram zapisati osnovno načelo kapitalizma. Kapitalizem je naredil kaos in se širi preko krize. Nered in kriza postajajo pravilo tega časa in vse več ljudi ne zmore več preživeti pritiska potrošniške družbe, ki jih je pahnila na sam rob. Rob, kjer nimajo kaj jesti, rob, ko sami ne zmorejo. Rob, ko nam pišejo, da bodo kmalu obupali, ker stradajo oni in njihovi otroci.
Dejstvo je, da »Siti lačnemu ne verjame« (B. Scwentner), a v Sloveniji je 270.000 ljudi, ki živijo pod pragom revščine, statistično to pomeni 1/3 prebivalstva. Tam priskočimo na pomoč številne nevladne in humanitarne organizacije, zbiramo pomoč in donacije za take družine. Denar zbiramo tudi, ko je zunaj minus in nam zmrzuje smrkelj pod nosom in ko je 30 in več in se topimo od vročine. Tako se jaz, pesnica, preobrazim v nadležno babo, ki pred bolnišnicami, trgovinami in zdravstvenimi domovi »gušim« ljudem. Seveda smo fundamentalisti – ultra čudaki, ki kar naprej nekaj zbiramo in to iz čistega altruizma. Postali smo kot Vučkoti, sinonim bede slovenskega reveža in sinonim napak slovenskega zdravstva. Denar smo zbirali že na toliko različnih mestih, da bi lahko napisala Beraški vodnik po Sloveniji. Hvala bogu, so nam stopile naproti trgovine Spar, ki nam dovoljujejo stojnice za naše humanitarne akcije in tako lahko pomagamo večim.
Ljudem plačujemo položnice, kupujemo hrano, veliko pa pomagamo tudi otrokom s posebnimi potrebami za razne terapije in operacije. Ker si mi, ki imamo zdrave otroke, niti predstavljati ne moremo, kaj vse rabijo otroci s posebnimi potrebami, koliko dejansko stanejo terapije in večina družin to sama ne zmore plačevati. Kar se teh akcij z zamaški in pločevinkami tiče, so žalitev za matere, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami, ker se na koncu vozijo od ustanove do ustanove in same pobirajo zamaške. Za tono zamaškov dobijo 200 evrov, kar zadostujejo za 2 do 4 terapije. Ne vemo, da invalidski voziček stane 4400 evrov in da samo polovico plača zavarovalnica. Da stanejo opornice za noge 13.000 evrov in, da jih morajo starši po večini sami plačati.
Novela pokojninskega zakona predvideva še manj denarja za otroke s posebnimi potrebami. Tako ministrico za zdravje vljudno vabim, da »zakurbla« svojega audija, ki je bil mimogrede njeno službeno vozilo na zavarovalnici, pa se je iz bivše službe odpeljala v parlament kar s službenim avtomobilom, in stopi z mano na teren, pa mogoče ona potolaži mamico, ki nemočno sedi in čaka odgovor zavarovalnice in konzilija ali bo njena hčerka dobila 37.000 evrov ali ne, da bo lahko šla na operacijo srca v tujino, ali bo pač pustila svojega otroka umreti. Ja, tako daleč smo. Ampak, ko so mediji zraven, se denar najde, to pomeni, da tudi je!
Pomagamo veliko, tudi prošenj je veliko, tako da imamo za pol leta vnaprej izdelano, katerim družinam bomo pomagali. Trudim se, da akcije postanejo javne, da se vključijo še druge organizacije in posamezniki, ker samo tako pod geslom »Pomagajmo skupaj« lahko nekaj dosežemo. Na podlagi preproste analize tipičnih značilnosti najboljšega darovalca smo sklenili, da je moški star med 25 in 40 letom. Najmanj dovzetne so blondinke, ki mislijo, da so z nasmehom Linde Evans odrešile svet. Pa ga žal niso, ne!!! Glede na pomoč, ki jo samo mi zberemo, kaj šele vse organizacije skupaj, smo Slovenci solidaren narod, to si zagotovo upam trditi, seveda pomagajo tisti, ki sami nimajo in stisko bolje razumejo od tistih, ki imajo.
Meni se ta ena tretjina Slovencev, ki živi pod pragom preživetja močno smili. Predvsem otroci, ki so veseli šole, ker vedo, da bodo tam jedli. Čas, v katerem smo, je grd in nečloveški. Koliko ljudi je dejansko ubil obup, ne vemo. Potrebna je akcija, pa ne s kamni v rokah, konkretna akcija pomoči sočloveku. Potrebna je solidarnost in zavest o solidarnosti. Zavest, da si mnogi niso sami izbrali stiske, da jih je sistem pahnil vanjo. Jaz se zavedam, da sistema ne bom spremenila, tudi če ure stojim in marširam pred parlamentom, kamor me mnogokrat ljudje pošljejo, ko zbiramo denar. Lahko pa po svojih najboljših zmožnostih pomagam ljudem. Če rešim vsaj eno družino pred deložacijo ali pomagam vsaj enemu otroku s posebnimi potrebami preden odraste in postane trajni invalid, ker se pač zavarovalnica ni zganila, in ker je tam nekdo, ki s podpisom kroji, odpira in pečati usodo. In če lahko pomagam vsaj enemu, sem zmagala!
Vesela sem vsakega, ki me posnema.
