… srečen božič in mir vsem ljudem

Je želja in voščilo, ki smo ga te dni veliko slišali. Pa ga sploh razumemo? Mir vsem ljudem. Saj pri nas ni vojne. Kakšen mir neki? Pa je res tako? Res, da ni vojne pri nas, tudi v okolici je dokaj mirno, … Kaj pa mir? Iz leta v leto je miru manj. Vsi živimo v modernem svetu demokracije in potrošništva. Ko je vsega na pretek in vsega preveč. Sami več najbolje sploh ne vemo, kaj si še želimo in kaj ne. Iz vseh strani nas nagovarjajo lepa in vabljiva reklamna sporočila. Le kdo jim ne bi nasedel, le kdo jim ne bi verjel …

Veliko nas je živelo in odraščalo v času pomanjkanja bivše države. Prazniki so takrat vedno predstavljali neko čudno, napeto stanje. Kaj podariti, kaj si zaželeti … predvsem pa kaj in kje vse to dobiti. Trgovske police so bile več ali manj bolj prazne, kot polne. Meje so bile zaprte. Na njih pa mrki obrazi strogih carinikov. Pa smo vseeno preživeli. Pomanjkanje se je vedno kompenziralo s srčnostjo, iznajdljivostjo in domačnostjo.

Po govoricah tistih, ki so živeli bolje kot mi, ki so delali v tujini, na vse zadnje tudi po gledanju tujih televizijskih programov, smo vsi želeli več. Želeli smo si demokracije, polnih polic, dobrih in hitrih novih avtomobilov, … želeli smo ujeti srečo. Tako smo vsi sledili svojim sanjam, odločili smo se za samostojno državo. Polno upov in veselja. Verjeli smo, da se sreča da kupiti, da bomo živeli srečno in bogato življenje … Ni nam bilo mar za mir in varnost, ki smo ga imeli do sedaj. Želeli smo več. Želeli smo živeti sanje, ki ga živijo ljudje v demokraciji.

Z leti opoja, blišča in veselja je prišel tudi čas streznitve. Čas, ko vsi preračunavamo, kaj so nam prinesle spremembe, demokracija, … hitri avtomobili in nove obleke. Kaj smo dobili in kaj smo izgubili. Včasih smo veliko poslušali o tem, da se v demokraciji lahko pove vse na glas, pa smo danes več ali manj vsi tiho.

Slika je simbolična
Slika je simbolična

Vsi hitimo, smo tiho in živimo vsak zase v svojem svetu skrbi. Izgubili smo svoj mir in dostojanstvo. Preštevamo ure na delu, plačilo, ki ga dobimo za naše delo in številke položnic, ki so vedno previsoke. Smo kot na začaranem vrtiljaku, iz katerega se več ne da pobegniti. Živimo brez miru v sebi.

To je ta mir, ki si ga vsi tako želimo, pa živimo brez vojne, v času blagostanja in prepolnih polic. Le redko kdo med nami si lahko prizna na glas, da živi popolnoma brez stresa.
Mir smo zamenjali za nov avto, večje stanovanje ali pa nekaj parov dražjih čevljev… In tam, kjer še vedno ljudje živijo v sreči in pomanjkanju? Treba jim je dati demokracijo, naj ljudje spregovorijo. Svoboda govora je največje bogastvo… le da od tega nihče nič nima, razen tistih, ki demokracijo prodajajo in jo vsiljujejo z ognjem in mečem. In miru tudi tam ni več.

Z leti smo postali ujetniki samega sebe. Naše želje in potrebe so nas pripeljale do spoznanja, da nikoli ne bomo zaslužili dovolj. Živimo samo zato, da delamo in plačujemo nekomu, ki na koncu pobira velike dobičke. Sami smo zgolj nepomembni vmesni člen potrošniške družbe.
Sčasoma se osredotočamo samo nase, vse drugo nas ne zanima. Postajamo roboti lastnih potreb.

Slika je simbolična
Slika je simbolična

V takšni družbi in državi bi pričakoval vsaj malo človečnosti in posluha od vlade in njenih ustanov, če že živimo v socialni in pravni državi. Pa ostaja vse to le mrtva črka na listu papirja. Država je največji trgovec, ki nam prodaja zrak in meglo za velike denarje. Mi pa le nemo služimo svoji državi, čeprav naj bi država služila vsem nam.

Vsak od nas je postal borec. Pa ne za višje ideale. Postali smo borci za preživetje.

Zato je ta misel, voščilo še kako na mestu – Mir vsem ljudem.

Zadnja leta smo namreč pozabili živeti. Živeti zase in za vse soljudi. Naša družba polna dobrin ima vsak dan več lačnih ust. Ob vse več električnih avtomobilih, je vse več ljudi ponovno v temi … Halo! Vsi opremljeni s pametnimi telefoni smo ob pamet in razum. Komunikacije so vse odpovedale. Vsak je sam v svojem svetu.

Zato je pohvale vredno, da se še tu in tam najde kak čudak, tako jim pravimo v teh norih časih, ki skrbi za soljudi, pomoči potrebne.

Za srečno družbo moramo biti srečni vsi, zato ne bo odveč pomagati nekomu, ki je pomoči potreben. … Tudi tako se lahko začne dolga pot do miru. Miru v sebi.

1 KOMENTAR

  1. Notranji mir in svoje lastno zadovoljstvo, da sem, da sem jedenstvena,vredna ljubezni in spoznanstva, kdo me ne pozbna je za veliko stvari prekrajsan. Naj ti bo mir namenjenResnicno sreco ti zelim.

Dodaj odgovor za slava Prekliči