Na svoji samostojni poslovni poti sem se vrnila k projektu, ki sem ga začela že pred dvema letoma, pa sem ga potem malo postavila v kot, saj mi redna služba ni dopuščala, da bi se mu posvetila, kot sem želela. Vendar pa je ves čas obstajala želja, da ga nadaljujem, ker je unikaten in ker menim, da ima veliko možnosti, da iz njega nastane nekaj dobrega.
Da ne bom preveč skrivnostna, ponovno sem izdala revijo za turizem, ki je namenjena le strokovni turistični javnosti. In ko sestankujem s potencialnimi strankami in poslovnimi partnerji ugotavljam, kako kompleksna je turistična panoga v naši mali deželici pod Alpami. Kako nepovezani so akterji med seboj, celo, če se z makro nacionalne lokacije preselim na mikro lokalno, torej na naše lepo mesto pod Pohorjem.
Žal se ne moremo pohvaliti z enotnim nastopom na trgu turizma niti na slovenski ravni, kaj šele širše. Čeprav obstaja želja in obstajajo pobude in obstajajo odlične ideje, nikakor ne uspemo priti do realizacije. Slišala sem, da naj bi nam iz Ljubljane, kjer odlično peljejo destinacijo Visit Ljubljana, ponudili svoje znanje o tem, kako peljati stvari, pa ne kažemo nekega pretiranega zanimanja. Slišim tudi, da obstaja težnja, da bi se vendarle poenotili in ponudili destinacijo Maribor, a kot kaže ni pravega pobudnika, da bi na kup spravil vse vpletene strani.
Težko delo čaka vse, še posebej če želimo peljati zgodbo v smeri razvoja destinacije do te mere, da bodo od nje vsi lahko živeli. In to je mogoče le s sodelovanjem in povezovanjem. Saj hoteli niso sami sebi namen in hotelirji ne ponujajo gostom sveže posteljnine in srebrnega pribora, ponujajo jim destinacijo. Hkrati, z obiskom destinacije, pa pridejo tudi nočitve, obiski restavracij, slaščičarn, trgovin. Gostu je vse to treba samo ponuditi, saj vendar ne pride v mesto, da bi počival v mehki postelji hotela.
Izziv torej ostaja: kako zadržati gosta več kot le noč ali dve?
In odgovor je na dlani: ponuditi mu vse, kar ima Maribor. In naj si sam, po svoji izbiri sestavi paket. Naj spi in zajtrkuje v hotelu, ostale obroke pa izkoristi v katerikoli restavraciji in gostilni v mestu ali na Pohorju, ki bo pristopila k projektu. Naj ga pred hotelom vsako jutro čaka prevoz, ki ga bo odpeljal v mesto, pod Pohorje na smučanje, drsanje, kopanje, tek, na pokušino vina, pohod na Piramido, Kalvarijo, po vinskih cestah, na ogled kleti, v casino, v gledališče, kino, na koncert, zabavo, na ogled znamenitosti, centra mesta s parkom, nakupovanje, tekmo… Naj se mu vsak dan dogaja nekaj iz nabora tega, kar lahko ponudi Maribor. In kdaj, če ne zdaj. Ko smo v svetu prepoznavni po zaslugi naše Ilke, Boštjana, Klemna, Filipa in ostalih športnikov. Kako bi si sploh lahko želeli boljše promocije?
Zveni tako enostavno, pa to vendarle ni. Preprosto zato, ker v mestu ni sinergije med ponudniki in promotorji turističnih storitev. A ne smemo obupati, verjamem namreč, da prihajajo boljši časi.
Toliko želje, zagnanosti in briljantnih idej kot jih vidim in slišim na svojih sestankih, kjer predstavljam le svoj projekt, namreč že dolgo nisem. Samo za isto mizo še moramo sesti.
Turizem se najprej začne pri vseh nas samih. V naših srcih. Ko bomo odprli naša srca in ponudili vsem, kar lahko ponudimo, se bo to takoj poznalo na srčnosti našega mesta. Trenutno oz že kar daljši čas, se namreč gremo igro kdor ni z nami je proti nam. In teh proti nam je vsak dan več. Žal pa ne gre za te, ki so proti nam, vsi moramo biti eno in vsi moramo imeti vizijo, da je to dobro za vse nas. Vse preveč dolgo naši veleumi s figo v žepu kažejo čez Trojane, češ oni so krivi za vse. Pa ni res. Krivi s(m)o sami. Ljubljana je spoštljiv partner, ki pa sam ne more nič narediti, dokler se v naših glavah ne premaknejo pohorski hlodi, kozjaška trma, haloška vztrajnost in goriška pridnost. Vse ostane na nas samih. Čeprav se sliši zelo zahtevno in skorajda nemogoče … je zelo preprosto in zelo poceni. Zato tudi ni nobenega napredka, ker je premalo denarja v igri za polnjenje žepov. … Vse kar potrebujemo, je volja in srčnost. Znanja imamo dovolj, vzorcev in primerov uspešnih tekmecev obilo. …. Torej začnimo, ne čakajmo na okorele glave in na vedno prazne žepe. Storimo kaj sami! Res, da Maribor ni Rim, Pariz, Dunaj, Berlin … in ravno tu je prednost. Na stičišču zgodovine in različnih kultur, na prepihu različnih interesov smo obstali in ostali mi, srčni mariborčani. Imamo zgodovino, imamo naravne lepote, da o preprosti a odlični kulinarki ne izgubljamo besed. Vse imamo na pladnju, mi pa se ukvarjamo s tem kdo bi kdaj kaj začel. Škoda. Tako kot teče čas in reka Drava, tako nam odteka tudi zaslužek in ugled, ki nam ga jemljejo drugi.