Če kaj, sem pa res previdna voznica. Če se le da, vozim vzorno, sicer z dodatnimi zvoki, ko se s čim na cesti ne strinjam, drugače pa ne spadam med voznice, ki bi stopile na plin.
Ja, imam eno kazen za prehitro vožnjo, pa še to zato, ker sem peljala 16 prehitro in to na cesti, kjer še mačke ne srečaš. A srečaš policijo. Krivdo sem priznala in od takrat vozim še bolj previdno.
Čeprav je bil to moj edini pripetljaj v skoraj 17-letni šoferski karieri, ki se je začela grozljivo še kot dijakinji, ko sem sedla v (napačen) avto in skoraj umrla v prometni nesreči.
A opomini ostajajo, kazni pa se od takrat niso bistvene spremenile. Vsaj za prave krivce ne.
Me pa kot šoferko izredno motijo naši prevozi, ki so bodisi javni, bodisi vozijo taksi.
Že nekaj let opazujem šoferje vseh teh prevozov, pa opažam da je iz leta v leto huje.
Zadnja leta sem redko na busu, v taksi nisem sedla že nekaj let.
Vozim pa vsak dan. Avto. In na cesti vidiš vse kar boljše da ne bi.
Če sem peška, pa sem velikokrat kar zgrožena.
Ne jemljem si prednosti na prehodih, če menim da to ni varno. Pa tudi ne skačem preko ceste, če ni prehoda. Sploh, če greš po Koroški in jih je tam več bi jih moralo biti.
A če kaj, opažam, da nekateri šoferji avtobusov ne poznajo več osnovnih predpisov v prometu. Kdaj imajo prednost, so že davno pozabili. Ker so pozabili, da je njihova osnovna prednost, da odpeljejo ko gredo s postaje. Ne pa, da izsiljujejo šoferje kot po tekočem traku. To, da zaprejo glavno cesto pri glavni busni postaji, ker se vsem mudi in s tem zaprejo celo križišče, pa se jim zdi nekaj čisto normalnega. Verjemite, pa ni. Sploh če ne moreš skozi tisto križišče in čakaš tudi do štiri intervale.
A busi so res svoja zgodba. Vozijo po svoje. In ja, velikokrat brez luči in ko stojim na prehodu, kar počakam. Vem, da ne ustavljajo radi. Prepričana sem, da so izjeme v teh zgodbah, a jih jaz očitno premalokrat srečam.
In tukaj so še naši taksisti. Da morajo imeti prižgane luči, je zanje velika uganka. Da vidiš po 23:00 voznika takšnega prevoznega sredstva brez luči in ga opozoriš, pa ne reagira, pa je tudi že druga zgodba. Kako vozijo po cestah, da ne uporabljajo smernikov, da v krožiščih ne vedo kateri pas je zanje pravi je pa poglavje zase. Kot tudi to, da v coni 30 divjajo kot ponorele živali.
Ampak ja. To je našo mesto.
Vsak si svoje pravice jemlje sam.
Pravila pa so vendarle za vse enaka.
Ne vem kako kaj naša policija preverja vse te naše prevoznike, ki nič sluteče potnike vozijo na njihove končne postaje.
A srčno upam, da se bo kmalu začela kontrola tudi nad temi, ki so pozabili, da vozijo ljudi in da ne bi bilo nič narobe, če bi pogledali pravila. Za vsak slučaj.
Da ne bi nastradal kdo in za to ne bi bilo krivo cestišče.
Ker vsak za svoje napake odgovarja sam.
In vsi jih delamo. Prav pa je tudi, da nanje opozarjamo, da se vsi iz njih nekaj naučimo.
Kajti samo tako bo naše mesto bolj varno za vse.
In to si zagotovo zaslužimo.
Pa varno 2017!
