…je dan, ko ne razmišljamo o poledenelih pločnikih v našem mestu, socialni bombi, ki je tik pred eksplozijo, o pomanjkanju delovnih mest in s tem tudi možnostih za dostojno življenje tu živečih. Prav tako se ne ukvarjamo z mislijo, kaj nam bo prinesel jutri. Ne belimo si glave z gospodarsko rastjo v naših krajih, saj vsi vemo, da le te ni. Tudi brezposelnost ni naš problem. Itak so uradni podatki zgolj dober PR »naše« vlade. Vseeno nam je za kitajske baterije in ne bojimo se elitnih študentov ameriške univerze v našem mestu … Saj je petek.
Verjetno vsak od nas potihoma šteje dneve in odšteva vse do petka. Petek je praznik vseh nas. Ponavadi mine mnogo hitreje, kot drugi delovni dnevi. Naše misli so namreč že v četrtek pri petku, zato ne bi bilo slabo, če bi bil petek dela prost dan. Storilnost na ta dan je res pod vprašajem.
Zakaj tako? V času, ki ga merimo v terabajtih, vse beži. Tempo je neusmiljen. Vsi smo pod pritiskom. Vsi smo sužnji nečesa. Nihče ni zadovoljen. Vsega je preveč. Le osebnega zadovoljstva je iz dneva v dan manj. Zajela nas je neka kolektivna apatija. Lahko bi celo rekli, da ni več daleč dan, ko bomo vsi veseli, da je petek. Saj za njim pride ponedeljek in spet nova agonija.
Čeprav je to dan, ki se ga vsi veselimo, je vseeno izgubil svoj čar. Včasih je bilo čisto drugače. Petek je bil nagrada za uspešen teden za nami. Sam sem kot nadobuden šolarček čakal na petek, kot nagrado za pridno obiskovanje šole. Ponavadi so bili tudi urniki primerno kratki ta dan. Popoldan brez obveznosti, rezerviran predvsem za druženje s prijatelji. Za dodatno veselje je poskrbel Politikin zabavnik in kakšna dobra otroško – mladinska serija na TV Ljubljana. Skrivnostni otok, Modro poletje, Odprava zelenega zmaja, … v popoldanskem času in kasneje kakšen izbran film ob 20 uri. Potem pa branje zabavnika ali pa stripov, knjig.
Bile so malenkosti, ki so nam polepšale življenje. Znali smo počakati cel teden, da smo lahko prebrali nadaljevanje stripa na nekaj straneh. Prsti večkrat črni od listanja nas niso motili. To je bil čas brez tujih tv programov, brez družbenih omrežij, če odmislimo dvoriščne združbe. Računalnikov še ni bilo, razen tistih malih, ki so znali seštevati in deliti. Danes jim rečemo kalkulator. Ni bilo interneta in ni bilo mp3 – jev. Bile pa so dobre stare vinilke, velike in majhne. Čar glasbe, predvajane iz gramofona je nepojmljiv. Dandanes pogrešam tisto prijetno prasketanje in pokanje med poslušanjem. Tehnika in moderni časi so ubili tudi to romantiko. Več ali manj smo v petek zvečer poslušali glasbeno lestvico Stop pop 20, domačih in tujih izvajalcev. Zato je bil to popoln dan, poln vsega dobrega. Kot uvod v brezskrben vikend. Kasneje je bil to tudi rezerviran dan za obisk kina ali pa Disco kluba. Najbrž še pomnite Pristan, Fontano, Štuk, Kolosej, Tropicano, … danes živi le še Štuk.
Družili smo se v pravem pomenu besede. Na dvorišču, v dolgih vrstah pred nakupom vstopnice za kino, čakajoč, da nas spustijo v disko, … Velikokrat smo šli do telefonske govorilnice in poklicali. To je bil takrat naš mobilni telefon. Sms-i so bili popisani listki, maili pa klasične pisemske kuverte z na roko napisanim sporočilom na listu papirja. Čeprav še ni bilo Nokie, smo bili med sabo povezani mnogo bolj, kot nikoli kasneje. Prav to pomanjkanje vsega nam je dalo tisto izobilje užitkov.
Danes, povezani s celim svetom. Prijateljujemo s tisoč prijatelji, pa še poznamo jih ne. V nepregledni množici tv programov, se velikokrat zgodi, da nimamo kaj za gledat. Časopisi nam ne dajejo dovolj informacij in brezplačno dostopna glasba nas ne osrečuje več. Pred leti so bile to naše sanje. Imeti več. Danes pa smo izgubljeni v vsem tem.
Kaj je narobe? Pravzaprav, kaj se dogaja z nami? Od začetka tega sploh nismo opazili, sedaj pa smo vsi več ali manj tu nekje. Družba je sestavljena iz vseh nas. Torej ni problem samo v družbi, problem je tudi v nas samih.
Vem, vsak začetek je težak. In kdo se bo pripravljen odpovedati mobilniku, sms-om, facebooku, …
Saj to ne gre. Ampak za dobro vseh nas, bi bilo prav, če poskusimo.
Naj bo prav petek dan, ko gremo po službi s prijatelji na kozarček ali v kino. Ko bomo popoldan prebrali kakšno knjigo. Ko živimo zase in svoje bližnje, ne pa zgolj po nareku povprečnega televizijskega programa ali pa ujeti v družabna omrežja. Včasih so bili petki rezervirani za igranje družabnih iger in ni bilo slabo. Človek ne jezi se, Monopoly, Potapljanje ladjic, igre s kartami,…
Zakaj tega ne bi počeli tudi danes? Saj je petek!
