Sem se odločila, da je čas, da opišem moje zimske pohode v službo, saj mislim da sem si za njih zaslužila zlato zimsko olimpijsko medaljo in to v kategoriji Akrobatsko umetnostno drsanje s strmim spustom. In zdaj si upam pisat o tem, ker je vreme samo poskrbelo, da se te moje olimpijske igre končajo. Ja, samo vreme je zato poskrbelo in nihče drug, čeprav vsi dobro vemo, da je nekdo zato posebej odgovoren. Moja pot do službe traja 12 minut peš, od Slomškovega trga pa do Pristana na Lentu. Niti ni neka dolga in nevarna pot, če odštejemo tistih par centimetrov debelega ledu, za katerega so letos mislili, da če posipajo eno tono šodra, da se bo stalil sam od sebe. Pa začnimo na samem štartu pri Barvarski ulici, kjer morem že takoj prestopit širino 30 cm ledu, da pridem do sredine ulice, kjer so se le potrudili, da ne končam z zlomom roke že takoj na začetku. Pot nadaljujem desno proti Slomškovi cerkvi, kjer me po prehodu za pešce čaka moj olimpijski ledeni ring. Samo glasbo še vklopim na telefonu in moj vsakodnevni dvotedenski olimpijski nastop se lahko prične.
Že kar takoj na začetku, pa še nisem niti pri vhodu v cerkev, naredim dvojni axel in trojni tolup z dokaj nerodnim pristankom, a vsaj padla nisem. To bo sigurno odbitek kakšne točke pri sodnikih si mislim. Se nasmejim in nadaljujem. In sredi usklajenega drsanja po glasbi imam pred seboj dve novi oviri, ki ju želim neopazno predrsat. Tukaj se spomnim, da morem v obvezni program vključiti tudi piruete, kar mi tudi uspe. Celo dve sta mi uspeli. Prva je bila 
leva noga in desna roka v zrak. Sicer zelo neusklajeno, bo pač šla spet kakšna točka. Pri drugi pirueti sem bolj šlampasto dvignila desno nogo, pa še zaključila sem z bolj čudnim razkorakom. Nič zato Branka, si mislim, umetniški vtis še vedno lahko popraviš. In že sem pri vhodu v cerkev, kjer na hitro eno zmolim, da zaključim brez padcev in zlomov spodnjih in zgornjih okončin.
Zdaj me še čaka samo diagonalna potka do univerze in moj prvi del nastopa na olimpijskih igrah bo zaključen. In potem zagledam nekaj, kar nisem pričakovala. Pozitivno mislim. Pred mano so imeli nastope tekmovalci, ki v drsanju niso najbolj vešči, saj so mi led naredili prav grozen. Brazde v levo in desno smer…amaterji, si mislim. Tu lahko naredim dober umetniški vtis. A da bo moje drsanje izgledalo čim bolj sproščeno in z glasbo usklajeno, morem izvesti nekaj novega. Nekaj novega je četvorni kadič s trdim pristankom. Uhuhuhuhuhu in kakšna izvedba četvornega kadiča je bila to! Uspelo mi je dvignit obe roki in obe nogi, trd pristanek na zadnjici je bil pa najbolj vrhunski do sedaj. To bodo ekstra točke!
Super si to naredila, si mislim. Prvi del nastopa je končan. Sedaj imam 7 minut pavze, nato sledi še samo strmi spust in moje prve olimpijske igre so za menoj. Nadaljujem pot proti Koroški cesti. Levo malo navzdol in desno in že sem pri vhodu v Pristan, kjer sem od sreče izvedla še eno pirueto. Zdaj še samo spust. Tudi ta bi naj izgledal mirno in elegantno kolikor se le da. Že sem na vrhu spusta, pripravljena na vse. Trikrat vdihnem, izdihnila mogoče niti nisem. Ne vem, se niti ne spomnim. 3, 2, 1 štrat in že drvim proti dnu proge. Hitra sem, vem da sem hitra, mogoče celo malo preveč. Ker sem bila tako hitra, sem tudi naredila par napak. Desna noga je dvakrat prehitela levo, enkrat sem se krepko nagnila nazaj, in levo roko mi je dvakrat zavrtelo za 360 stopinj. Lahko bi šla sicer po levi progi, ampak je to naredila ena pred menoj in je bila diskvalificirana. No, vsaj padla nisem. To, da ne padeš najbolj šteje za dobre ocene. Pridrvim do cilja, pogledam na ekran, ki teče mimo mene, ki me sicer zelo spominja na poledenelo Dravo in zagledam rezultat.
ZMAGALA SEM!!
