Kljub dejstvu, da je sodobni svet tako “hiter”, da je občasno kar težavno slediti toku dogodkov, je skoraj nemogoče prezreti, da je 14. 3. 2018 eden izmed zgodovinskih datumov države Slovenije. Na eni strani vnovična stavka šolnikov, na drugi odstop “prvega med enakimi”, predsednika vlade dr. Mira Cerarja. Vprašajmo se, zakaj?
Je odstopil, ker se zaveda, da ga večina prebivalstva dojema kot izredno slabega predsednika vlade, ali gre zgolj za ponesrečen politični manever, s katerim želi dokazati, da je visoko etičen in moralen? Ne gre prezreti dejstva, da bodo volitve čez dobre tri mesece, kjer bi tako ali tako bil “odstavljen”. Morda pa je odstopil celo zato, da mu ni treba prevzeti odgovornosti za ponesrečen mandat. Dejanski razlog ve on sam.
Žal so stavke šolnikov tako pogoste, da so skorajda že folklora, ki se zgodi vsake toliko časa, medtem, ko so odstopi predsednikov vlade preredki. Koristno za vse nas bi bilo, ko bi našli zlato sredino obojega. Da kar preidem k bistvu: problemi naše države so mnogo bolj kompleksni, kot se zdi na prvi pogled. So tudi preresni, da bi si lahko privoščili kar tako nekoordinirano stavkati, po sistemu danes mi, jutri vi, pojutrišnjem oni … Vsi pa zahtevajo predvsem višje plače. Če bi si bili sposobni priznati kruto resnico, bi na ulice dejansko morali stopiti vsi, ker je medtem že povsem evidentno, da razvojna smer naše države dejansko ni razvoj, ampak razkroj. In modro se je vprašati, kaj prinesejo posamični protesti na pogorišču “druge Švice”. Nekoč tako zaželen nemško – francoski vlak se je spremenil v vlak, ki pelje na Kasandrin most. V kolikor vam je iz spomina ušla vsebina tega filma, preprosto poguglajte, pa boste razumeli. Nekaj vagonov vlaka se bo rešilo, ostali pa bodo padli v prepad.
Od samega nastanka samostojne Slovenije se je udejanjalo zmotne paradigme in ta razvojna smer je pripeljala do situacij, ki jih imamo danes. Na eni strani dotolčeno gospodarstvo, ki se le s težavo postavlja na noge, na drugi strani pa preobsežni javni sektor, ki si želi standarda, primerljivega z zahodnimi državami, medtem ko se le površno ali pa sploh ne ukvarja z razmerami v gospodarstvu. Neizpodbitno dejstvo je, da je javni sektor neposredno odvisen od gospodarstva in, da razmejitve med obema niso možne, v kolikor želimo ostati na polju realnega življenja. Dejansko bi oba morala delovati v simbiozi, v kolikor bi želeli, da se naša država razvija progresivno, vendar trenutno temu ni tako in tudi na vidiku ni, da bi kaj kmalu tako bilo. Zato podrobnejši pogled na situacijo, izpostavimo sedaj stavko, dejansko razkrije, da se vse skupaj odvija brez resnih in temeljitih premislekov in – imenujmo to takole – konceptov. Če se vrnemo v kontekst Kasandrin most, vse skupaj spominja zgolj na to, kdo si bo izboril privilegiran položaj, da bo ostal v vagonih, ki ne padejo v prepad, medtem ko se kot nacija ne zavzemamo, da bi smer vožnje tega vlaka spremenili. Da parafraziram, pri vsem skupaj ni zaznati motivov in volje dejanskega izboljšanja družbe in skupnih razmer, ampak zgolj cehovsko omejene interese.
Na tem mestu bom vstavil preblisk, dejansko bi glede na vse razmere v naši družbi, državi, edina legitimna stavka bila tista, ki bi se nanašala na korenite spremembe sistema, ki na eni strani pospešeno ustvarja vse večje reveže, na drugi strani pa nesramno premožne ljudi, ki so nesramno premožni postali tako, da so zlorabili državni aparat, na tak ali drugačen način. Vprašajmo se, koliko imamo v Sloveniji globalno uspešnih in znanih poslovnežev? Sam se na tem mestu ne bom podal na nivo komentiranja v stilu “kaj bi te radi, saj pa imajo super plače?”, ampak se bom na glas vprašal, ali smo mi kot kolektiv, natančneje narod, še sploh spodobni dojeti, kaj je v naši družbi narobe?
Narobe zagotovo je, da se stavka parcialno, dokler se ne doseže določenih interesov, je pa, seveda, treba vedeti, da tovrstno stavkanje za seboj potegne domino efekt, po modelu, “če so plače zvišali njim, jih bodo tudi nam”. In tako se znajdemo na točki, kjer vsake toliko časa stavkajo predvsem skupine iz javnega sektorja, z enim centralnim motivom: zahtevo po zvišanju plač, medtem ko ukrepov za polnjenje mošnje, iz katere bi se naj jemalo, ni. In tukaj je treba zadevo obravnavati zelo senzibilno in previdno: ko ljudje, ki v gospodarstvu težko fizično delajo za “minimalca”, ki se kot s.p.-ji (espeji) borijo s plačilno nedisciplino (tudi s strani države) kot z mlini na veter, ki dela ne morejo dobiti itd. na TV ekranih, na spletu in v ostalih medijih gledajo sindikaliste, ki so materialno preskrbljeni, kakor da gre za mednarodno uspešne gospodarstvenike, kako tarnajo, kako zahtevajo višje plače, je podlaga za ustvarjanje napetosti in sovraštva zelo plodna. In ta podlaga postopoma na površje prikliče marsikaj, kar se lahko sprevrže v širše družbeno sovraštvo in resne napetosti, med ostalim tudi ekstremistične politične skupine, ki z agresivnim pridihom ali pa celo agendo obljubljajo, da bodo “naredile red in počistile”. Spomnimo se, kdo je v preteklosti obljubljal tovrstne čistke in kaj je nastalo.
Če misel zapisanega strnem v kompaktno sporočilo: temeljni problem Slovenije je, da se je od samega nastanka razvijala zmotno. To je pripeljalo do težav, ki niso rešljive zgolj s parcialnimi stavkami ali protesti. Kot kolektiv potrebujemo korenito spremembo celotne filozofije in prakse našega bivanja. Vsekakor se moramo izogibati vsem početjem, ki ustvarjajo družbene napetosti, kajti ko le-te uidejo izpod kontrole, lahko nastanejo ekstremne težave, pogojno celo neodpravljive. In izpostaviti je treba sledeče: v Sloveniji vselej stavkajo predvsem tiste skupine, ki niti približno niso marginalizirane ali ogrožene, kar je z vidika zdrave družbe dejansko nehigienično. Povsem preprosto je dojeti, da potrebujemo generalno stavko, katere posledica bo sprememba na boljše, za vse. Dokler se bo stavkalo parcialno in predvsem tam, kjer ni evidentne marginalizacije in družbene ogroženosti, bomo na trditev “saj bo bolje” lahko odvrnili, “potem pa pride SVIZec in zavije čokolado”. Dojeti moramo, kaj dejansko pomeni koherentna družba, kaj pomeni suverena država in s skupnim interesom stremeti k temu, da oboje ustvarimo in potem tudi ohranimo.
V razmislek, ko se poglobimo v široko percepcijo aktualnih stavk, lahko zapišemo: v obdobju, kjer vse več staršev namesto štrukljev otrokom lahko ponudi zgolj trdi kruh, se skupine, ki niso marginalizirane in ogrožene, zavzemajo za to, da se jim standard izboljša, ampak ali se zavzemajo tudi za to, da se izboljša družba oziroma odpravi kolektivna revščina? Odgovor je, žal, ne.
Mihael Toš Tosch
