Spominjam se. Bilo je tam nekje leta 1979. Z očetom sva bila v mestu. Tik pred božičem. V zraku se je čutil prijeten prazničen duh. Ljudje na ulicah so bili nasmejani in dobrovoljni, trgovine so ponujale, kar so pač imele. Ni bilo veliko, ampak bilo je dovolj, da ti je pogrelo srce.
Mene so očarali majhni zavitki rdeče barve. Medenjaki v obliki srčka, obliti s čokolado in polnjeni z marmelado. Pritličje blagovnice Kvika na Gosposki ulici. Vse povsod je bilo polno ljudi. Bili so od blizu in od daleč. Veselo so se pogovarjali in ogovarjali. Nekaterih celo nisem razumel, čeprav so govorili samo v dialektu. Bilo je kot v mravljišču. Počutil sem se kot doma, kot da vse te ljudi poznam, čeprav nisem poznal nikogar.
V izložbah ni bilo kdo ve kaj, kvečjemu kakšen dedek mraz ali pa snežinka iz stiroporja, pa je kljub temu dišalo. Dišalo je po praznikih in prijetnih časih. Sam sem komaj čakal na večer, ko smo skupaj z mamo in očetom prišli gledat dedka mraza. Najprej je bila povorka. Dedek mraz se je pripeljal na tovornjaku, po domače na kripi. Spremljali pa so ga njegovi prijatelji – zveste živalce, medved, lisička, volk, zajec … stari peron avtobusne postaje na Glavnem trgu je bil premali. Na vseh lučeh so bile nameščene lesene snežinke, ki so prijetno svetile v noč in dajale čaroben občutek vsem nam. Iz višjih kandelabrov so se vsuli pirotehnični slapovi. Tega ne pozabiš. Tako, kot ne pozabiš obiska dedka mraza v blagovnici, ki je nam otrokom delil darila. Dobili smo kakšno igračo in pomaranče, le – te so bile obvezna oprema vseh daril.
Z leti se ni kaj dosti spremenilo. Dobili smo novoletni sejem. Hišice in stojnice čez celo mesto. Svoje pa je naredila tudi zima, ki je bila nekaj krat zelo radodarna s snegom. Spet je bilo mesto polno ljudi. V zraku je bilo na tisoče besed in dobra volja. Brunček je pričel kuhati vino. Lučke pa so naredile svoje. Dale so nam luč, svetlobo. Bilo je fajn. Kaj je lepšega, kot iti če z mesto. Tako v mraku, v soju praznične svetlobe. Po polnih ulicah in trgih.
V času, ko vsi nosimo več jedrne procesorje v žepih, ko imamo kino, prodajalno plošč, knjižnico … kar v telefonu, tega več ni. Ulice so izgubile svoj namen. V zraku se čuti napetost in preračunljivost na vsakem koraku. Vsak od nas ima na stotine prijateljev, pa vendar skorajda nikogar za enega kuhančka na stojnici. Čisto smo se odtujili. Ne znamo se več niti družiti – v živo. Žalostno in resnično hkrati, ko sedijo štirje za mizo in gleda vsak v svoj telefon. Tu in tam si izmenjajo kak sms in to je to. Ljudje smo družabna bitja, družbena omrežja niso tista najboljša družba za nas. Potrebujemo prostor, zrak, ljudi … medmrežje nam vse to jemlje.
Pojdimo med ljudi, na ulice in trge. Prinesimo tisto energijo, ki je že nekaj časa ni v zraku. Naj bo veselje in dobra volja popotnica v praznične dni. Vedno se namreč najde kdo, ki nam jemlje. Od nas samih pa je odvisno, kolikor bomo dali in kaj bomo obdržali. Ni lepšega, kot prijetna družba ob kozarčku kuhanega ali pa toplem čaju. Pred nami je pravljičen december. Bodimo tudi sami del te pravljice.
Mariborske ulice premorejo marsikatero pravljico 
in zgodbo, ki je sami morda še ne poznamo. Morda jo poznajo naši prijatelji ali pa znanci, morda pa vam povem kakšno tudi sam naslednjič. Saj pravljičen čas brez pravljic … to pa res ne gre.
O tem, kam so zadnja leta izginile skoraj vse lučke praznične razsvetljave v našem mestu, iz dreves, mostov in okoliških ulic … pa morda raje kdaj drugič. To pa je že čisto druga pravljica.
Lepo napisano…….kako je v tako kratkem času (par desetletij ,) izginila duša Našega mesta. Je pa res, da so tudi prestolnice ( Paris…..) doživele isto. Ne vem katera “filozofija”, ureditev, nam lahko pomaga iz tega drsenja navzdol.