Aprila 2016 sem v družbi »odpadnikov« Humanitarnega društva Žvižgač ustanovil novo društvo, ki ima globoke korenine dobrega dela, že iz leta 2007. Kaj to pomeni?
Tako kot večina ljudi v zadnjih treh letih, sem tudi frančiškanskega patra Bogdana Knavsa spoznal preko družbenega omrežja Facebook. Spoznala sva se tako, da mi je pater Bogdan nakazal nekaj denarja za reševanje socialnih stisk naših ljudi. Po nekem času mi je predlagal, da prevzamem njegovo Društvo, ki pa je že od leta 2007 registrirano v registru humanitarnih organizacij. Moja prva reakcija je bila absolutno NE, prvič zato, ker sem imel še grenek okus po razdejanju v Žvižgaču in drugič ker si mi je zdelo, da ne morem vzeti nekaj kar ni plod mojega dela.
Po daljšem prigovarjanju in pojasnjevanju patra Bogdana, sem vendar pristal in tako sem podedoval Društvo za naglušne in gluhe osebe. Z ustavno skupščino smo spremenili ime, naslov in zakonitega zastopnika in tako smo »črne ovce« Žvižgača postali to, kar sem sam že od svoje rane mladosti naprej; postali smo UP-ornik-i.
Prvi koraki so bili negotovi in predvsem je bil problem v moji samozavesti in principu »upam si«, kajti potrebno je priznati, da me je izkušnja z Žvižgačem precej načela. Ker se prošnje po pomoči ljudi niso ustavile, nasprotno, bilo jih vse več in več, sem ponovno naredil to kar največkrat naredim v življenju, skočim v vodo in potem preverim ali je le-ta dovolj globoka.
UP-ornik se je prijel, postaja vse bolj in bolj prepoznaven in končno dobiva podobo povezovalnosti med različnimi ljudmi, med različnimi potrebami ljudi in predvsem je UP-ornik primer dobre prakse, kaj lahko človek naredi, ne da zato pričakuje plačilo.
Danes UP-ornik skrbi za več kot 220 ljudi, je Društvo, ki si utira pot v prepoznavni svet humanitarnosti. Res je, da smo šele v povoju, vendar dejstvo, da smo v času od januarja do novembra zbrali več kot 66.000 evrov, da se nam je pridružilo več kot 1000 donatorjev in da smo v tem času rešili prav vse zastavljene probleme, od deložacij, izvršb, pomanjkanja itd… ja, res je… nismo še pridobili nobene službe, dejstvo pa je, da na tem področju v bistvu ne delamo nič, ali skoraj nič.
UP-ornik je tako kot je Marko Kous (on je ta, ki piše in UP-orniku daje gentlemensko podobo) zapisal:
»UP-ornik je vsak, ki je pripravljen prispevati del sebe za nekoga drugega in pri tem nima nobene materialne koristi…«, zato UP-ornika trdno držim v svojih rokah in ne dovolim, da bi ga kdorkoli ali karkoli popackalo.
Kot sem velikokrat napisal, nikomur od UP-ornikov (ne Nini, ne Marku, ne Gregorju in ne meni) ni enostavno, in vendar se UP-iramo z razlogom.
Boris Krabonja, osebno
