Nekaj časa že nisem nič napisala, ker me je delo “povozilo”… Ja, to se mi vsake toliko zgodi. Čisto normalen pojav pri nas umetnikih 🙂 In takrat potrebujemo eno besedo, en opomnik, zakaj delamo to, kar delamo. Potrdilo, da smo na pravi poti.
Ta teden sem dobila en klic od “make up sodelavke”. Rekla mi je en stavek ob pravem času.
Ko sem bila v največji hektiki, razpeta med privat življenjem in biznisom. Lovila sem sekunde v svojem urniku in imela vsega dovolj… Zazvoni telefon: “Hej Mateja, imaš jutri slučajno kakšno luknjo v urniku okoli 16h?” Hitro pobrskam po spominu in rečem: “Pa veš, da imam,” čeprav je bila to luknja, ki sem jo planirala za kosilo… Si pa mislim: “fak, fak, fak, nekak mi bo to moglo it v urnik, pa spet ne bo normalnega kosila“. In potem mi reče stavek: “Ej, veš, v tem primeru sem se spomnila samo nate, ker ti imaš način ličenja, ko ne spreminjaš ljudi, ampak jih tako naličiš, da so urejeni in si še vedno podobni.” ? Hvala Mojca, ker to sem morala tisti dan slišat.❤️
Trenutno se je svet izgubil med Photoshopom in resničnim življenjem. Nimam čisto nič proti nobenemu načinu in nobeni tehniki. Spoštujem vse. Ampak ene stvari, ne gredo z roko v roki z mojim pogledom na življenje. Žalostno se mi zdi, da je toliko ljudi nesrečnih s svojo samopodobo in so obremenjeni z lepotnimi posegi, z vsakodnevnim spreminjanjem svoje podobe, z vsakodnevnim nezadovoljstvom kako izgledajo. In zadnjič me je ena učenka vprašala zakaj jaz ne delam counturinga… Povedala sem, da ga delam pri vsakem ličenju, ampak po morfologiji obraza v zmerni meri, da nima na sebi maske, za katero bi skrivala svojo nesigurnost. V meri, da ji da samo piko na i in poudari njeno lepoto. Itak, da vem in se zavedam, da v vsakem primeru rišem obraze tudi jaz, ampak niti približno ne v izumetničenem smislu: bodimo vsi podobni Kim Kardashian in pred tem redno hodimo k plastičnemu kirurgu, da nam izbriše mimiko in totalno spremeni obraz.
Ljubčki moji, super je, da nismo vsi isti. Super je, da si nismo vsi popolni. Dajmo to vzdrževat in se imet radi. Trenutno na slovenski sceni obstaja “samo” ena oseba, ki jo dajemo za primer plastično, presenečenega izraza, ampak čez par let, bo pri nas cela horda ljudi, ki si bodo med seboj podobni in izgledali rahlo “elijensko”. Jaz sem podobna malo mami, malo očetu, malo teti… na mojo podobo je vplivalo veliko ljudi, a vedno sem ohranila sebe. Pa še enkrat povem, da spoštujem vse artiste, ki delajo totalne spremembe ljudem. Jim pošljem kar nekaj strank in vse te stvari vključujem tudi na šolanju za NPK vizažiste, ker sem tudi mnenja, da si naj vsaka punca najde svoje bodoče področje ličenja. Ampak res bi rada, da taka ličenja ne “zahajajo” v vsakodnevno ličenje, ampak v izredne priložnosti.
Mateja Naberšnik
